Od kje je pripihal Veter?

Nina nam je rekla, da je skrajni čas za naše nove blogerske stvaritve. Res je, Nina, čisto prav imaš, smo kar malce praznično zaspali … no, predvsem zase lahko rečem tako :(   … in čeprav v vrsti za objavo čaka še nekaj luštnih prispevkov naših sodelavcev (in ravno jaz sem tista, ki jih moram še malce “okrancljati” slikicami in ostalo kramo, ki pripada urednikovanju bloga. Jap, to je treba delati, kaj sem se pa silila, kajne?

No, a kljub temu sem sklenila, da jih prehitim po …. ah, saj je vseeno po kateri strani …. šef si lahko privošči marsikaj, kajne? … sploh pa če je razlog prehitevanja moja nenadna želja, da objavim nekaj o Vetru.

V četrtek 14. januarja bomo spet na Vetru. Drugič. In ker je čas ravno tak, ko si postavljamo cilje in urejamo “bilance” preteklega leta, naj se zamislim tudi jaz in pobrskam po spominu o tem od kje je Veter pripihal, kam ga nese, čemu tak prepih okrog tega in zakaj bi se kdorkoli iz meglene Ljubljane in ostale umazano zasnežene Slovenije sploh postavljal na Veter.

Čeprav se nisem prav dobro zavedala in tudi imena nisem imela, je ideja o Vetru rasla v meni že nekaj preteklih let.

Pred davnimi, davnimi leti (ah, kakšnih 10 let bo že od tedaj) smo se za devetimi gorami in devetimi vodami (ah, v Londonu) dobili direktorji nekaj naših evropskih pisarn in sklenili, da skupaj z lastnikom ustanovimo novo podjetje …. ja, ja, celo ime smo določili I.D.S. (ki bi se slišalo, kot ideas),

podjetje ki naj bi se ukvarjalo z izobraževanjem …oz. organizacijo dogodkov. Ciljna skupina bi bila odvisna od značilnosti posamezne države, a nekako bi se poskušali vseeno držati nekega srednjega management razreda.

Počeli bi tisto, kar tako ali tako že znamo, le ciljna skupina bi bila nova, eden drugemu pa bi “posojali” dobre govorce, tematike, ideje, stvar pa bi prilagajali ustrezno lokalnemu tržišču.

Iz I.D.S.a potem ni bilo nič, ker … ah, kaj vem kaj je šlo narobe. A ker podjetje ni moje in ker sem s pogoji dela, nadrejenimi in kolegi zadovoljna, sem uslužno pokimala in na zadevo v naslednjih letih skoraj, ja skoraj (pa ne čisto) pozabila … jah, čeprav takrat nekaj tednov, ko sem pisala poslovni načrt, nisem ne spala, ne jedla in komaj čakala, da zadeva steče.

A nekaj mesecev po ustavitvi projekta I.D.S. se moje srce ni povsem sprijaznilo z dejstvom, da od tega ne bo nič, moji blokci so bili polni idej, oči so še vedno begale naokrog in iskale nekaj, kar bi spodbudilo misli, da proizvedejo še več idej povezanih z I.D.S.om, v mesto pa je takrat prišel tisti mrzli in daril ter gužve polni december, ko vsi mrzlično iščemo ustrezne darilE za svoje najdražje.

Sovražim dren v trgovinah, zato sem se namesto potepa po trgovinah vrgla na potep po spletnih straneh in na ta način poskušala najti kakšen dober tečaj fotografiranja, izdelave nakita, tečaj kuhanja kakšne eksotične hrane, tečaj maserstva in podobne neumnosti.

In iskala sem tečaje ali delavnice, ki ti ne vzamejo na tisoče ur, kjer nobenemu ni mar za certifikat ali diplomo, kjer namesto tega raje velja dobra volja in veselje do pridobivanja novih znanj. Tečaj za “navadne” ljudi, ki bi se radi družili, ob tem pa se tudi kaj naučili. Ne mislite, da je bil moj podvig potepanja po spletu kaj prida uspešen! Takrat sem pričela sanjati o tem, da bi namesto I.D.S.a raje odprli podjetje, ki bi pod svojim okriljem združevalo ravno to; na stotine krajših različnih populističnih delavnic in predavanj, ki zanimajo povprečnega človeka. Kjer bi lahko jaz ali kdo drug na enem mestu kupil darila za vse svoje prijatelje in kjer bi nato obiskovalci kuharskega tečaja obiskovali tudi tečaj lončarstva, slikarstva ali maserstva in ličenja, morda pa celo osnove kitajščine in laponščine :) , ki ti bi koristilo zgolj pri naročanju hrane in kupovanju kart za vlak ali letalo v deželah, ki jih nameravaš obiskati.

Točno to, je tisto, kar želim početi, sem bila prepričana in ponovno pokracala na stotine strani svojega takratnega planerja.

Ah, kaj ko takrat ob rednem delu in neustavljivi rasti podjetja, ki sem ga (in ga še vedno) vodila, ni bilo časa za sanjarije, zato smo takrat kot po tekočem traku organizirali takšne in drugačne seminarje in predavanja, ki so ustrezala potrebam našega naročnika, a to žal niso bili tečaji risanja in kuhanja :)

Med tem pa sem jaz po svoji privatni strani vztrajno obiskovala vsako “pasjo procesijo”, ki se mi je ponudila. Ne, ne, saj se hecam, niso bile ravno pasje procesije … no, morda kakšne izmed njih, v glavnem pa sem obiskovala takšne in drugačne delavnice, šole in jezikovne tečaje … povsod pa z veseljem prisluhnila različnim govorcem, spoznavala nova področja in absorbirala nova znanja.

Ne pozabite pa, da je v meni še vedno tlela želja po vodenju organizacije, ki bi mi (in seveda ostalim)

pod eno streho nudila pridobivanje znanja, ki me v življenju zanimajo … in povem vam, tega ni malo. Kar mojega moža vprašajte! :)

V podjetju so se sedaj stvari umirile. No, saj veste tudi nas se je rahlo prijela psihoza “krize” … ah, morda pa to ni le psihoza in se kaj v tej smeri celo dogaja … ne vem, jaz na te psihoze ne padam in mislim, da dogodek sledi informaciji in ne obratno … kakorkoli že, pri nas smo medtem res odprli še eno podjetje … ne I.D.S….

odprli smo podjetje, katerega stran je pred vami in ga uporabili predvsem kot centralno točko za razmnoževanje medijev vsem našim ostalim evropskim podjetjem, kasneje pa nadaljevali z vsemi na to navezujočimi storitvami, a nikakor ničesar v povezavi s področjem, ki ga naša ekipa ravno tako dobro obvladuje – organiziranje dogodkov.

A v meni je še vedno tlela želja. Saj zdaj že dobro veste katera.

V zadnjih dveh letih pa se mi je zgodilo še nekaj po mojem mnenju ključnih stvari, ki so botrovale k temu, da je v Amecu zapihal nov Veter.

Prijatelj me je nekajkrat povabil na

zanimiva jutranja predavanja poslovnega kluba Socius.

Krasno, zanimivo, absolutno priporočam, a zame uf (!)… dogodki se dogajajo v centru (!) … jao, parkiranje, poleg tega pa se vse odvija v dopoldanskih urah … vsi si pač ne moremo pogosto privo��������������������������������������������������������������������������čiti jutranjih izletov iz pisarne.

Tudi v Rotary klub so me zvabili.

Sem se sprva upirala, češ da v teh klubih sedijo le stari bogati možici, kjer jaz mlado :) in ne prav bogato dekle nimam kaj iskati, a po prvem obisku sem bila “pečena”, vzdušje kluba me je premamilo in sedaj se me ob torkovih večerih moji rotarijski prijatelji skorajda ne morejo rešiti. Na Rotary srečanjih se dogaja marsikaj, pa naj bo to srečanje z drugim klubom ob podiranju kegljev, predstava lokalne mladine ob materinskem dnevu, ali pa resno predavanje mladega in imresivnega Slovenca, ki predava na Stanfordu. Predavanja in prijateljsko druženje je tisto kar je v meni ponovno obudilo že malce pozabljene sanje.

V šoli LSPR, ki sem jo obiskovala pred dvemi leti nas je obiskala takrat meni nepoznana dama, ki me je kasneje povabila v neko internetno socialno skupino, ki mi je bila sprva zanimiva, nato pa sem jo zaradi navala SPAM sporočil opustila. S to damo se je naš tim dogovoril, da …

Ahhhh, na tem mestu je bil nekoč prijazen zapis o še enih zelo zanimivih dogodkih, vendar pa je zaradi nesoglasja z dotično osebo, ta del zapisa umaknjen.

Ker Rotary v poletnih mesecih počiva in je na višku poletne vročine zazijala nekakšna suša podobnih srečanj, sem pričela resno razmišljati o tem,

da naš tim končno sam naredi srečanja, ki bodo pokrivale vse to, kar manjka vsem prej naštetim in hkrati iz vseh potegnila le najboljše.

Poudarjam, vse je le moje osebno mnenje, saj le tako lahko dovolj dobro in srčno ocenim kam in kako se usmeriti in ne pomeni, da drugačne usmeritve niso odlična kombinacija komu drugemu.

Ja, še nekaj se je zgodilo, kar je odprlo vrata našemu Vetru. V Sloveniji se je v poplavi vseh razpisov za nepovratna sredstva pojavil tudi ta, ki je podjetjem nudil sredstva za dodatno izobraževanje zaposlenih. Ker nisem tip, ki išče luknje v zakonu in ne maram na takšne razpise prijavljati “pravljic za male otroke”  in tako pridobivati sredstva na temelju laži, sem naše zaposlene povprašala o tem na kakšnih podro��jih bi se želeli dodatno izobraževati. Zanimivo, dobila sem kup navdušencev, ki so mi pošiljali linke na spletne strani inštitucij, ki izobražujejo na temo računalniških znanj, fotografije, seveda tudi jezikovnih znanj, osebne rasti, celo računovodstvo se je znašlo vmes ((le kdo bi si mislil, da si nekdo želi takšnega znanja :) )), nekdo pa me je celo z nasmehom vprašal, če se da v to vključiti tudi tečaj ličenja.

Hmmm, torej nisem le jaz tista, ki si želi pridobivati nova znanja?

In tako smo nekega vročega in soparnega poletnega dne pri nas sklenili, da začnemo posel ustvarjati tako, da najprej pomagamo sami sebi, v našo skupino povabimo nekaj svojih prijateljev in morda čez čas ta skupina postane tako velika, da vzbudi zaupanje velikih in debelih sponzorjev, ki bi nam plačali tudi kakšnega govorca svetovnega slovesa … ali pa se vsa stvar razvije v hudo resno izobraževanje iz ne tako hudo resnih področij (čeprav trdim, da je kuharija hudo resna stvar :) ) in iz tega postane hudo resna dejavnost, kjer se začnejo uresničevati moje sanje o podjetju, ki nudi izobraževanja in delavnice za širok spekter znanj.


Mogoče vas zanima tudi:


Značke: , , , ,


2 odzivov na “Od kje je pripihal Veter?”

  1. [...] In v čem je Veter drugačen od ostalih prej naštetih srečanj? [...]

  2. peter je rekel/rekla:

    fajn!