Nina nam je rekla, da je skrajni čas za naše nove blogerske stvaritve. Res je, Nina, čisto prav imaš, smo kar malce praznično zaspali … no, predvsem zase lahko rečem tako 
… in čeprav v vrsti za objavo čaka še nekaj luštnih prispevkov naših sodelavcev (in ravno jaz sem tista, ki jih moram še malce “okrancljati” slikicami in ostalo kramo, ki pripada urednikovanju bloga. Jap, to je treba delati, kaj sem se pa silila, kajne?
No, a kljub temu sem sklenila, da jih prehitim po …. ah, saj je vseeno po kateri strani …. šef si lahko privošči marsikaj, kajne? … sploh pa če je razlog prehitevanja moja nenadna želja, da objavim nekaj o Vetru.
V četrtek 14. januarja bomo spet na Vetru. Drugič. In ker je čas ravno tak, ko si postavljamo cilje in urejamo “bilance” preteklega leta, naj se zamislim tudi jaz in pobrskam po spominu o tem od kje je Veter pripihal, kam ga nese, čemu tak prepih okrog tega in zakaj bi se kdorkoli iz meglene Ljubljane in ostale umazano zasnežene Slovenije sploh postavljal na Veter.
Čeprav se nisem prav dobro zavedala in tudi imena nisem imela, je ideja o Vetru rasla v meni že nekaj preteklih let.
Pred davnimi, davnimi leti (ah, kakšnih 10 let bo že od tedaj) smo se za devetimi gorami in devetimi vodami (ah, v Londonu) dobili direktorji nekaj naših evropskih pisarn in sklenili, da skupaj z lastnikom ustanovimo novo podjetje …. ja, ja, celo ime smo določili I.D.S. (ki bi se slišalo, kot ideas),
Počeli bi tisto, kar tako ali tako že znamo, le ciljna skupina bi bila nova, eden drugemu pa bi “posojali” dobre govorce, tematike, ideje, stvar pa bi prilagajali ustrezno lokalnemu tržišču.
Iz I.D.S.a potem ni bilo nič, ker … ah, kaj vem kaj je šlo narobe. A ker podjetje ni moje in ker sem s pogoji dela, nadrejenimi in kolegi zadovoljna, sem uslužno pokimala in na zadevo v naslednjih letih skoraj, ja skoraj (pa ne čisto) pozabila … jah, čeprav takrat nekaj tednov, ko sem pisala poslovni načrt, nisem ne spala, ne jedla in komaj čakala, da zadeva steče.
A nekaj mesecev po ustavitvi projekta I.D.S. se moje srce ni povsem sprijaznilo z dejstvom, da od tega ne bo nič, moji blokci so bili polni idej, oči so še vedno begale naokrog in iskale nekaj, kar bi spodbudilo misli, da proizvedejo še več idej povezanih z I.D.S.om, v mesto pa je takrat prišel tisti mrzli in daril ter gužve polni december, ko vsi mrzlično iščemo ustrezne darilE za svoje najdražje.
In iskala sem tečaje ali delavnice, ki ti ne vzamejo na tisoče ur, kjer nobenemu ni mar za certifikat ali diplomo, kjer namesto tega raje velja dobra volja in veselje do pridobivanja novih znanj. Tečaj za “navadne” ljudi, ki bi se radi družili, ob tem pa se tudi kaj naučili. Ne mislite, da je bil moj podvig potepanja po spletu kaj prida uspešen! Takrat sem pričela sanjati o tem, da bi namesto I.D.S.a raje odprli podjetje, ki bi pod svojim okriljem združevalo ravno to; na stotine krajših različnih populističnih delavnic in predavanj, ki zanimajo povprečnega človeka. Kjer bi lahko jaz ali kdo drug na enem mestu kupil darila za vse svoje prijatelje in kjer bi nato obiskovalci kuharskega tečaja obiskovali tudi tečaj lončarstva, slikarstva ali maserstva in ličenja, morda pa celo osnove kitajščine in laponščine 
, ki ti bi koristilo zgolj pri naročanju hrane in kupovanju kart za vlak ali letalo v deželah, ki jih nameravaš obiskati.
Ah, kaj ko takrat ob rednem delu in neustavljivi rasti podjetja, ki sem ga (in ga še vedno) vodila, ni bilo časa za sanjarije, zato smo takrat kot po tekočem traku organizirali takšne in drugačne seminarje in predavanja, ki so ustrezala potrebam našega naročnika, a to žal niso bili tečaji risanja in kuhanja
Med tem pa sem jaz po svoji privatni strani vztrajno obiskovala vsako “pasjo procesijo”, ki se mi je ponudila. Ne, ne, saj se hecam, niso bile ravno pasje procesije … no, morda kakšne izmed njih, v glavnem pa sem obiskovala takšne in drugačne delavnice, šole in jezikovne tečaje … povsod pa z veseljem prisluhnila različnim govorcem, spoznavala nova področja in absorbirala nova znanja.
Ne pozabite pa, da je v meni še vedno tlela želja po vodenju organizacije, ki bi mi (in seveda ostalim)
V podjetju so se sedaj stvari umirile. No, saj veste tudi nas se je rahlo prijela psihoza “krize” … ah, morda pa to ni le psihoza in se kaj v tej smeri celo dogaja … ne vem, jaz na te psihoze ne padam in mislim, da dogodek sledi informaciji in ne obratno … kakorkoli že, pri nas smo medtem res odprli še eno podjetje … ne I.D.S….
A v meni je še vedno tlela želja. Saj zdaj že dobro veste katera.
V zadnjih dveh letih pa se mi je zgodilo še nekaj po mojem mnenju ključnih stvari, ki so botrovale k temu, da je v Amecu zapihal nov Veter.
Prijatelj me je nekajkrat povabil na
Krasno, zanimivo, absolutno priporočam, a zame uf (!)… dogodki se dogajajo v centru (!) … jao, parkiranje, poleg tega pa se vse odvija v dopoldanskih urah … vsi si pač ne moremo pogosto privoščiti jutranjih izletov iz pisarne.
Sem se sprva upirala, češ da v teh klubih sedijo le stari bogati možici, kjer jaz mlado in ne prav bogato dekle nimam kaj iskati, a po prvem obisku sem bila “pečena”, vzdušje kluba me je premamilo in sedaj se me ob torkovih večerih moji rotarijski prijatelji skorajda ne morejo rešiti. Na Rotary srečanjih se dogaja marsikaj, pa naj bo to srečanje z drugim klubom ob podiranju kegljev, predstava lokalne mladine ob materinskem dnevu, ali pa resno predavanje mladega in imresivnega Slovenca, ki predava na Stanfordu. Predavanja in prijateljsko druženje je tisto kar je v meni ponovno obudilo že malce pozabljene sanje.
V šoli LSPR, ki sem jo obiskovala pred dvemi leti nas je obiskala takrat meni nepoznana dama, ki me je kasneje povabila v neko internetno socialno skupino, ki mi je bila sprva zanimiva, nato pa sem jo zaradi navala SPAM sporočil opustila. S to damo se je naš tim dogovoril, da …
Ker Rotary v poletnih mesecih počiva in je na višku poletne vročine zazijala nekakšna suša podobnih srečanj, sem pričela resno razmišljati o tem,
Poudarjam, vse je le moje osebno mnenje, saj le tako lahko dovolj dobro in srčno ocenim kam in kako se usmeriti in ne pomeni, da drugačne usmeritve niso odlična kombinacija komu drugemu.
Ja, še nekaj se je zgodilo, kar je odprlo vrata našemu Vetru. V Sloveniji se je v poplavi vseh razpisov za nepovratna sredstva pojavil tudi ta, ki je podjetjem nudil sredstva za dodatno izobraževanje zaposlenih. Ker nisem tip, ki išče luknje v zakonu in ne maram na takšne razpise prijavljati “pravljic za male otroke” in tako pridobivati sredstva na temelju laži, sem naše zaposlene povprašala o tem na kakšnih področjih bi se želeli dodatno izobraževati. Zanimivo, dobila sem kup navdušencev, ki so mi pošiljali linke na spletne strani inštitucij, ki izobražujejo na temo računalniških znanj, fotografije, seveda tudi jezikovnih znanj, osebne rasti, celo računovodstvo se je znašlo vmes ((le kdo bi si mislil, da si nekdo želi takšnega znanja )), nekdo pa me je celo z nasmehom vprašal, če se da v to vključiti tudi tečaj ličenja.
In tako smo nekega vročega in soparnega poletnega dne pri nas sklenili, da začnemo posel ustvarjati tako, da najprej pomagamo sami sebi, v našo skupino povabimo nekaj svojih prijateljev in morda čez čas ta skupina postane tako velika, da vzbudi zaupanje velikih in debelih sponzorjev, ki bi nam plačali tudi kakšnega govorca svetovnega slovesa … ali pa se vsa stvar razvije v hudo resno izobraževanje iz ne tako hudo resnih področij (čeprav trdim, da je kuharija hudo resna stvar ) in iz tega postane hudo resna dejavnost, kjer se začnejo uresničevati moje sanje o podjetju, ki nudi izobraževanja in delavnice za širok spekter znanj.
Loading ...
[...] In v čem je Veter drugačen od ostalih prej naštetih srečanj? [...]
fajn!