Moj drugi Veter

Napočil je čas.

14. januar in moj drugi Veter.

Tokrat sem odšla na srečanje veliko bolj sproščena in samozavestna. Spoznavanje novih ljudi ter sproščeno druženje ni noben bav-bav, ampak je lahko prav zabavna, dobrodošla popestritev mojega iz dneva v dan ponavljajočega se, mnogokrat tudi prenatrpanega urnika. Človek si mora neprenehoma širiti obzorja in s takimi druženji sigurno dosežemo, da lažje pogledamo čez svoje planke in vidimo kaj se dogaja pri sosedovih. Lahko celo presenetimo sami sebe in spoznamo, da je lahko naše življenje še bolj polno.

Tokrat se je srečanje pričelo s predavanjem ga. Bronje Zaloker. Tema je bila Sladkor – tihi morilec. Čeprav sem bila prepričana, da se me predavanje niti ne bo dotaknilo, saj sem itak, ta najbolj pametna, pa itak samo jaz najbolje vse vem, pa itak mi ničesar nihče ne more vsiliti, pa itak sem čisto cool… sem bila zelo presenečena, da še po več kot tednu dni od predavanja vsakodnevno premišljujem o temi. Sploh ni bilo nobenega vsiljevanja, podana so bila dejstva, ki jih vsekakor ne smemo zanemariti, saj lahko še kako vplivajo na nas. Najbolj grozljiva je misel, da se nam v enem samem trenutku lahko spremeni celo življenje, seveda s tem posledično tudi življenje vseh naših bližnjih. Najhuje pa je misel, da je lahko škoda nepopravljiva. Ko si postavljen pred dejstvo, da nikoli ne bo bolje, pa je vsekakor zastrašujoče.

Ja, šment, res je napočil čas za korenite spremembe. Samo zatiskanje oči nikakor ni v moje dobro, čeprav mislim, da s tem, ko se ognem razmišljanju o čem, problem preprosto izgine. Žal sem prišla do spoznanja, da to ne pije vodo. Ena izmed mojih slabosti je tudi, da se tolažim z dejstvom, da je že prepozno za vse, da sem toliko stvari že zamudila in sploh nima smisla začeti. Napaaaka! Prepozno bo jutri, danes lahko še kaj storim zase. Že življenje samo po sebi je polno preprek in nam nenehno postavlja razno razne ovire, nas postavlja na preizkušnjo, nam postreže z naravnimi katastrofami…. Le zakaj smo še vedno toliko nori, da poleg vsega tega škodujemo še sami sebi??

V glavnem, moj prvi korak je, da si bom vzela vsaj uro, dve čisto sama zase. Da bom malo pogledala v svoje življenje, si naglas priznala napake. Potem pa začela s prvim majhnim korakom do bolj zdravega življenja. Držite mi fige in vidimo se na naslednjem Vetru!


Mogoče vas zanima tudi:


Značke: , , , , , ,


Oprosti, trenutno so komentarji onemogočeni.