Vsi, ki delamo s strankami ((no, pa tudi, če ne)) si želimo v službi same sončke. Nasmejane, prijazne, vljudne … kajne?
Včasih lahko nasmeh reši veliko več, kot kup skakanja in reševanja najbolj zahtevnih nalog.
Se še spomnite mojega zapisa o restavracijah v našem okolišu? Zanimivo je, da so stavbe iste, imena restavracij ista, celo prti so povsem enaki, kot leto nazaj, hrana je več ali manj podobna, kot takrat, le natakarji so se zamenjali. V Separe ne hodim več. Tistega prijaznega in morda za kakšen okus celo preveč domačega (vendar meni je ustrezalo) natakarja tam ni več in mene tja ne zmami nič več. Povsem drugače pa je v Harfi. Uspel jim je veliki met, pridobili so svetovnega natakarja, ki jim je zagotovo rešil posel. Natakar Janez je več, kot le osebje, ki streže. Zapomni si ljudi, zapomni si pijačo, ki jo pijejo, hrano, ki jo jejo, celo kateri del restavracije je stranki najljubši, nasmeh pa mu nikoli ne izgine iz obraza. V zadnjem času sem se nekajkrat menila za poslovna kosila in vedno sem suvereno in sigurno predlagala Harfo. Hrana? Ahja, dovolj okusne hrane se dandanes da dobiti marsikje, a občutka, da si v restavraciji zaželen gost ne dobiš povsod.
Torej je pomembno, da najdeš osebje, ki je prijazno, uslužno in stranke vedno pričaka z nasmehom na ustih? Kakor kdaj in kje, bi rekla. Pri nas sem imela že par izjemno prijaznih. Kar cedilo se je od sladkorja tako prijazne so bile … ja, ja, v glavnem so bila to dekleta. A kaj da je narobe pri tem? Nič, če prijaznost sega le v sfere, ko lahko poleg klepetanja in prijaznega kimanja vsaki zateženi stranki, narediš še kaj od tebi zapisanih del in nalog. V glavnem so takšne pri nas le mešale zrak, naredile pa bolj malo. Še huje, bile so tako prijazne, da so počasi v podjetje prinesle še kup dodatnega dela in na službene stroške opravljale psihoterapevtska in tajniška dela vsaki malce bolj zahtevni stranki. In ko takšnih ni bilo več, smo vsi, ki nismo ravno parkirali strankam avtomobilov in jim iskali najbližjo čistilnico ter mimogrede še morda skočili tja ter od vsake stranke izvedeli vse o njihovih krasnih počitnicah in še kaj, postali v njihovih očeh, kljub nasmešku na ustih, le nestrpni kapitalisti.
Pri ekipi treh ali petih je takšen mešalnik zraka mala katastrofa, pri večjem podjetju pa je prav dobro imeti kakšno dolgonogo nasmejano blondinko (naj mi ne zamerijo tiste rdečelase in krajšenoge … saj sem to uporabila zgolj za lažjo vizualizacijo 
na določenih strateških mestih.
Loading ...
Me zanima, če si si skozi leta izkušenj nabrala potrebne varovalke in psihološke trike, da na prvem spoznavnem sestanku prepoznaš tip osebe in pravilno oceniš kakšen je oz. bo, ko začne za tebe delati. Jaz sem bila v svojih začetkih totalna “bitch”, sedaj pa me je sama milina. Upam, da me tudi ostali vidite tako
Nada; misliš, če te vidimo, kot spreobrnjeno bitchy mrho?
Kaj naj rečem? Dobro skrivaš! Spremembe namreč. 
Sicer pa to kar sprašuješ tudi mene zanima.
Ne vem ….. se težko primerjam in težko rečem, če sem pri tem uspešna ali ne, sploh pa ne morem reči, da imajo izkušnje kaj pri tem.
Mislim, da je bolj važen občutek, ki ga imaš ali pa nimaš v sebi in zase mislim, da sem na sploh ljudi zelo dobro ocenila že na prvo žogo. Kakšnih hudo velikih napak nisem delala, a kdo ve … morda pa sem izpustila svetovne marke, ki bi nas danes popeljale v neslutene višave.
Pri izbiri PRAVIH kadrov igra vlogo toliko zadev, da je težko reči le to, da si ga pravilno ali nepravilno ocenil.
Hahahaha, Nada, jaz, ko sem prvič stopila v računovodstvo (prišla sem se predstavit), si bila ti na svoji poziciji prva oseba, ki sem jo zagledala in res je bil moj prvi vtis, da si b…..h!!! ☺ Ma, se nisi niti malo potrudila prijazno sprejeti nove sodelavke, ampak si mi (no, tako je bilo videti), dala jasno vedeti “I am watching you”!!! Zanimivo je pa to, da sem ravno včeraj razmišljala, da je vseeno bolje o neki osebi najprej dobiti slab(ši) vtis, ki se potem popravi, kot pa obratno. No, pri tebi se je vtis definitivno zelo hitro za, takole enih 100%, popravil ☺
Trikrat sem imela to čast, da so mi dodelili častno nalogo, da sama izberem izmed množice prijavljenih kandidata za prosto delovno mesto. Vsakič sem totalno brcnila v temu. Od takrat dalje, me niso nikoli več klicali naj sodelujem pri taki nalogi, pa tudi problemov z novo zaposlenimi nismo imeli več… Se prav sprašujem, če sta ti dve dejstvi med seboj kako povezani….
Kakšno blondinko, z razvitimi pljuči, pa si imela v mislih? Samo, da vem, če bom imel kdaj v življenju kakšno veliko podjetje.
Drugače pa Janez ni nič, Valter je včesih delal v Romeu in posnel reklamo za Renški hram. Sem bil tko lep v rdečem telovniku.