Ah, darile!

Nisem človek, ki bi se metal na trepalnice, da bi iskal in našel darilo za rojstni dan, novo leto ali podobne vesele, ganljive ali zgolj tradicionalne priložnosti. Da se razumemo, darila imam zelo rada, z veseljem jih dobim in z veseljem podarjam. Resnica pa je, da izborov daril običajno ne načrtujem mesece dolgo in celo, da se včasih obdaritvi zavestno odrečem, če resnično nimam prav nobene ideje, kaj naj nekomu podarim. Glede daril imam svojevrstno filozofijo. Vsekakor se načeloma strinjam, da podarjenemu konju ne gre gledati v zobe, temu pa dodajam, da to velja za prav vse, razen za tvojega partnerja. Ko je, recimo, meni moj takratni dragi za 30. rojstni dan podaril lak za nohte (resnično prečudovite vijolične barve, kajti dobrega okusa mu nikdar ni bilo mogoče oporekati) in gobico za leščenje le teh, priznam, da nisem zmogla izkazati iskrenega navdušenja. Čeprav, če danes pogledam nazaj, je bilo to darilo pravi vrhunec okusa in pozornosti v primerjavi s tremi škatlicami kondomov, ki sem jih dobila za 32. rojstni dan, ki sem ga preživela v tujini, medtem ko me je nekdo (no, nekaj časa) čakal (in očitno zelo pogrešal) doma. Pa vsekakor ne sodim med tiste, ki so mnenja, da, to sem v živo slišala reči neko osebo, »darilo pod sto tisoč (takrat so bili še tolarji) sploh ni nobeno darilo«.

Torej!
Partnerji in partnerice morajo vsaj dvakrat do trikrat na leto preprosto vedeti, kaj podariti osebi, s katero naj bi dobro in slabo delili do smrti. Dvakrat do trikrat na leto se nanaša na rojstni dan, novo leto ali božič in pa obletnico (vem, da nekatere vriskajo že, če se njihovi dragi na te datume sploh spomnijo). Seveda pa so to običajne in v kulturo vpete priložnosti za obdarovanje, še zdaleč pa ne edine in niti ne obvezne. Kljub temu, da je priložnosti za obdarovanje veliko in da je v nekaterih bolj »alter« krogih zelo popularno zaničevanje klišejev in tradicije, me zelo zelo redkokdo prepriča, da mu darila ob zgoraj naštetih priložnostih prav nič ne pomenijo. Torej, nekdo, ki z vami deli vse pomembne stvari v življenju, od postelje, krožnikov, bančnega računa, skrbi za otroke in preživljanja prostega časa, preprosto mora imeti ušesa in čute našpičene za vaše omembe stvari, ki si jih v neki indefinitivni prihodnosti želite imeti ali početi, krajev, ki jih želite obiskati, rutin, ki jih želite osvežiti. Sploh ni potrebno, da so te omembe zelo neposredne: »Rad bi videl Hundertwasserjeve hiše na Dunaju.« »Želim si iti na tečaj petja.« »Kako rada imam doge in glej, prav vsi pogoji, da bi jo imela, so izpolnjeni!« V 362 dneh leta se nabere taka zaloga najrazličnejših oblik izražanja želja, občudovanja, hrepenenja, potreb, teženj itd., da nekoliko pozornejši življenjski sopotnik nikoli ne bi smel ostati brez idej.

Kot rečeno, se včasih darilu preprosto odrečem, če resnično nimam niti najmanjše ideje, kaj komu podariti na pomemben datum in se posebej ne zdrznem ob nobeni od stvari, na katere pomislim, ko se začne bližati dan D. Zgodi se, da včasih obdarujem ljudi, ker se mi zdi neko darilo pisano jim na kožo, medtem ko v istem obdobju ne obdarim nekoga, s katerim morda preživim več časa in mi je v kakem pogledu bližji. S tem se mi ne zdi nič narobe. Sama daril, razen seveda od najdražjih :) , ne pričakujem od nikogar. Z idejami za darila, ki mi jih »pošlje nebo«, pa običajno dosežem učinek, ki je neprimerljiv s tistim, »kako čudovito, da si se spomnila in mi izkazala pozornost s knjigo, ki ti na polici že dolgo dela gužvo in si sedaj vesela, da se bo na njej nabiral prah pri meni.«

Skoraj vse svoje življenje sem imela neskončne težave obdariti svojo mamo. Pri tem mi je bilo v tolažbo, da sem bila le ena izmed vseh ostalih, torej zaradi tega ne trpim kakih resnih posledic v odraslosti. Moja mama je pač človek, ki darilo sprejme s težavo in se sicer zanj lepo zahvali, nekega posebnega navdušenja pa od nje ni čutiti oziroma imaš včasih celo občutek, da si ga polomil. Danes vem, da ji je v bistvu le nelagodno sprejeti lepe pozornosti. Še huje je, ker jih potem niti ne uporabi. Lepa dišeča mila pospravi v predal kopalnice in jih hrani za hude čase. Skrbno izbrani uhani s pristnimi japonskimi biseri že nekaj let čakajo na pravo priložnost, da si jih nadene. No, ker moram upravičiti svojo hipotezo, da je treba le dovolj pozorno prisluhniti in čutiti naše pomembne druge, sem pred časom tudi sama končno prišla do tega, da pri mamici z lepimi kupljenimi zadevicami ne bom nikoli dosegla obojestranskega zadovoljstva in sem jo začela voziti v gledališče. Gledališče ima rada, a nikoli ne gre, to pa je tudi priložnost, da skupaj kvalitetno preživiva nekaj prostega časa.

In zdaj še nekaj besed o tem, kako sem končno uspela pri mami z darilom zadeti žebljico na glavico. Pred časom sem več mesecev preživela v tujini, kjer živi moj brat z družino. Zaradi precejšnje oddaljenosti so naši stiki omejeni na klepetanje po telefonu in msn-ju. Jaz sem imela zaradi okoliščin torej srečo, da sem lahko v nekem obdobju preživela daljši čas z mojimi tremi nečaki. Skrbela sem za to, da smo s starši večkrat vzpostavili video povezavo, kar moj brat in svakinja zaradi prezaposlenosti in časovne razlike redkokdaj lahko naredita. Bližalo se je novo leto in zaradi dokajšnje oddaljenosti je bilo treba vnaprej misliti na darilo, saj ga je bilo treba vsaj približno pravočasno poslati. Nekega dne, ko sem s fotoaparatom snemala takrat leto in pol starega nečaka, se mi je utrnila ideja: posnela bom prikupne filmčke ter jih zapekla na CD in poslala staršem za darilo. Zame je bila to naravnost fenomenalna domislica, saj sama namreč večinoma fotoaparata sploh ne uporabljam in imam tako iz potovanj kot iz raznoraznih drugih priložnosti res izjemno malo fotografij oziroma filmčkov. Poznam ljudi, ki skrbno opremljajo in krasijo albume ter imajo verjetno celo zbirko kratkih filmčkov iz podob vsakdanjega življenja. Mene pa je ta povsem preprosta ideja čisto prevzela, saj sem v hipu vedela, da je to projekt, ki bo segel naravnost tja, kamor je namenjen: v sredino srca. Tako sem ob vseh mogočih priložnostih snemala kratke filmčke in fotografirala, nečakinjo, ki vadi gimnastiko, improvizira gledališko igro s svojimi plišastimi igračami v glavni vlogi, nečaka na igrišču, ko teka za žogo, otroke med plavanjem, učenjem novih besed, gledanjem risanke… Ko sem imela dovolj materiala, sem kupila prazne CD-je ter na internetu poiskala program za izdelavo ovitkov za CD. Potem sem material pregledovala in ga urejala in ob tem neskončno uživala. Še danes se spomnim topline,  ki me je prevevala, ko sem znova in znova gledala srčkane, posrečene, zabavne, ganljive posnetke in fotografije, ter jih kombinirala in urejala v »pakete«. Nazadnje sem sklenila, da je šest CD-jev za dozo novoletne sreče dovolj.

Najbrž ni treba posebej omenjati, da je prejemu darila po pošti sledilo elektronsko sporočilo, ki ga je hotelo raznesti ob eksploziji navdušenja… CD kot darilo, bodisi kupljen originalen CD s pesmimi najljubšega izvajalca, bodisi zapečene kompilacije, bodisi filmčki iz zasebnega življenja (možnosti so tu, kot veste, neskončne ;-) … Opcij je nešteto in zelo težko, da se ne bi mogli domisliti, v kakšni obliki podariti CD in ne udariti mimo.


Značke: , , , , ,


6 odzivov na “Ah, darile!”

  1. ta pametna je rekel/rekla:

    Ja, večni problem z darili. Zato jaz vedno vsem povem kaj želim in to kar kakšen teden pred rojstnim dnevom, da kdo ne pozabi in da ima dovolj časa, da vse nabavi. Moje želje so sicer vendo enake, ker meni iz neznanega razloga niso nikoli izpolnjene: hiša z bazenom, eksotično potovanje, novi BMW… :-)

  2. Nina je rekel/rekla:

    Če se strinjamo v tem, da je namen obdarovanja osrečevanje, potem je izbira daril dokaj preprosta. Paradoksalno, a nakup izvirnega darila se da do neke mere celo sistematizirati. Osrečenost obdarovanca dosegamo s poljubnim kombiniranjem dveh komponent: obdarovančeve vpletenosti oz. zainteresiranosti za darilo ter momenta presenečenosti nad darilom. Premo sorazmerno z eno, drugo, ali obema komponentama bo naraščala obdarovančeva osrečenost. S tema komponentama se lahko pri izbiranju daril poljubno igramo, iščemo seveda optimum. Se nam pa bosta pod nogami ves čas motali dve poleni; prvo, s povečevanjem komponente za zainteresiranost, se bodo praviloma povečevali tudi naši stroški. In drugo, komponento presenečenosti nam že v osnovi zamajejo – če povzamem Anjo – “običajne in v kulturo vpete priložnosti za obdarovanja”. Te nam onemogočajo, da bi na D day bližnjega sploh lahko 100% osrečili, ker ta praviloma darilo itak pričakuje. Skratka, hruška, ki vam jo podari sadjar kar tja v en dan, da bi mu ne zgnila, vas osreči bolj kot hruška, ki vam jo podari partner na vaš RD. Ker se hkratnost maksimalne zainteresiranosti in maksimalne presenečenosti giblje nekje pri zadetju na loterije, vam dam raje bolj uporaben nasvet: ne čakajte božiča, obletnic in rojstnih dni, podarjajte raje malenkosti in vse dni. Kaj nam potem “ostane” za praznike? Ob poplavi bonbonier in šopkov je včasih en preprost rad-te-imam lahko prav posebno darilo. Aja, lahko ga posnamete na CD :D !

    Anja, tudi tvojih narcis ne pozabim! Aja, tudi te bi lahko posnela na CD. Matr, kaj vse se da danes posneti na CD :D !

  3. Nada Lampič je rekel/rekla:

    No, ravno prava tema za današnji dan, ko sem spet eno leto mlajša :-) In izkoristila bom priliko Amecovega bloga, da se zahvalim mojim kolegicam in kolegoma, da ste se spomnili name. Če pa želite, vam pa lahko zahvalo spečem tudi na CD. :-)
    Darilo dobiti je lepo, še lepši pa je občutek (beri: večje darilo), da se spomnijo nate!

  4. Saša je rekel/rekla:

    @Nina; matr si zafilozofirala! :)
    Ampak imaš prav!
    Jaz daril še nisem pekla na CD, sem pa za praznike pisala pisma. Prvo pismo, ki sem ga kot darilo za Miklavža poklonila možu, je naletelo na izredno dober odziv. Pa tega nisem več ponavljala (le še enkrat par let kasneje), ker sem čutila, da bi se zgodilo ravno to, o čemer piše Nina. Tisto drugo pismo že ni več doseglo enakega efekta presenečenja in navdušenja.

    @Nada; CD-je pečemo mi itak vsak dan, tako da efekta presenečenja in huronskega navdušenja tukaj ne boš dosegla :) , bo kosilo kar v redu :)

  5. Saša Ličen je rekel/rekla:

    V dobi materializma je obdarovanje na žalost izgubilo svoj čar. Nisem ravno v letih, a se še kako dobro spomnim, ko sem za darilo dobila Jolly barvice ali radirko z motivom konja iz Avstrije. Malenkost je imela pomen. Danes so malenkosti samoumevne, za večja darila ponavadi ni sredstev. Me pa navdihuje vsakršna izvirnost. A za izvirnsoti nam zmanjkuje časa, zato se zatekamo k nakupom. Vseeno iskreno, se razveselim vsake pozornosti, in jo hranim (včasih tudi, če ima rok trajanja :o )). Najbolj pomembno pa je, da se nekdo spomni nate.

  6. Simona je rekel/rekla:

    Uf, darile…
    meni, ki trpim za pomanjkanjem domišljije, kreativnosti, je nakup daril velik zalogaj in zelo nevšečen. :(
    tako da sem najbolj vesela, če mi rojstnodnevnik jasno in glasno pove, kaj hoče. z bližnjimi to itak ni težko, ker jih kar direkt vprašam po željah in mi itak vsi povejo, ker me poznajo… pri drugih pa je moj moto bolj tak, da se probam držat tistih “nevtralnih” daril- koristnih, vsaj večini všećnih…
    kar se pa tiče dobivanja daril: itak sem vesela pozornosti, me pa tudi ne moti, če kdo pozabi name.

Pusti odziv