Dolga porodniška zvišuje nataliteto?!

Tokrat me bo najbrž “križalo” vsaj ducat bab, a vseeno moram zapisati nekaj kritičnih na temo dolgih porodniških dopustov.

12 mesecev plačanega porodniškega dopusta naj bi bilo nekaj kar naj bi zvišalo slovensko nataliteto? Kar pomeni, da naj bi si povprečna Slovenka želela imeti več otrok iz razloga, da lahko potem eno leto krat št. njej rojenih otrok ostane doma in ne hodi v službo!?

Tisti, ki so razmišljali tako, so očitno prepričani, da je menjavanje plenic, dojenje, guncanje jokajočih in velikokrat kričavih in tulečih vtistemtrenutkunebodigatreba :) kep, en sam užitek, služba in opravljanje dela za katerega smo se dobršen del življenja izobraževali pa muka in trpljenje. Iz tega bi lahko sklepali, da so sanje povprečne slovenske ženske takšne, da čim več časa ostaja doma med lonci, perilom in otroki, ki jo s svojimi smrkavimi ročicami vlečejo za krilo (ups, trenirko), kjer mimogrede poučuje še svoje starejše šoloobvezne otroke ((kar je pri našem šolskem sistemu nujno zlo)), pospravlja po hiši ((ker je itak doma in nima kaj početi)) in vsak zvečer z dišečo pečenko vesela ((kakšna pa, če ne vesela, saj drugače bi šel njen zakon po zlu)) pričaka moža, ki se ob večerih utrujen in tečen ((itak, ko pa mora za dobro svoje družinice ves dan gledati zoprnega šefa)) privali v domače gnezdo.

No, pa recimo, da ni tako in da si nekatere dame znajo urediti zadeve tako, da se vsaj polovico svoje porodniške sprehajajo po sončku z pridnim dojenčico, ki medtem, ko one pijejo kavico s svojo prijateljico, ki ima ravno ob istem času prav tako mirno spečega dojenčka, včasih skočijo še k frizerju, manikirju, ob večerih pa si s svojim možem po dobri večerji, ki jo je po možnosti pripravila tašča ali najet kuhar, privoščijo še kozarec dobrega vina in nožno masažo.

Na drugi strani te zgodbe imamo tukaj seveda podjetja, ki ne glede na to, kdo in kako skrbi za male dojenčke, komaj čakajo ((ironija, seveda)), da zaposlijo ženske, ki jih očitno še vedno čaka ena, dve ali celo tri porodniške.

Saj vam je jasno, da lahko iščete z lupo takšno podjetje, ki bi hitelo zaposlovati nadebudno študirano tridesetletnico, ki se na razgovoru pojavi z razlago, da otrok še nima in jih zaenkrat niti ne planira. Zaenkrat?! Kdaj pa nastopi zadvakrat in zatrikrat? V naslednjih petih letih zaprmej!

Si predstavljate manjše podjetje …recimo naše …., z zaposlenimi ženskami, ki so skoraj vse do zadnje še v obdobju, ko lahko za 12 mesecev “zamrznejo” (hipotetično lahko morda še kakšno leto govorim celo v 1.osebi množine) svoje mesto in ostanejo doma? Kako navdušujoče je lahko kaj takšnega za kolektiv desetih, ko (če) se to zgodi dvema hkrati?! Enoletna odsotnost iz delavnega mesta je lahko za podjetje mala katastrofa. Hitro je potrebno najti zamenjavo, nekoga izuriti še preden nosečnica morda ostane na rizični bolniški, pričakovati, da bo zamenjava (ki je na voljo takoj, ima cel kup izkušenj, znanja in volje, ob tem pa ji itak poveš, da po 1 letu leti) vsaj pol tako dobro opravljala delo, kot nekdo, ki je morda pri nasže 10 let ali več in podpira 3 vogale naše hiše.

In kako izgleda, ko se porodniška zaključi?

In po 12 mesecih sprehodov, premetavanja flašk, dud, plenic in “bu-bu, ba-ba” je strah pred spremembo in ponovnim odhodom v službo ogromen.

In kolegi? Kolegi pozabijo še na tiste največje žurerke, naredijo se nove grupice, mlade mamice nihče več ne pogreša in prav vsi razmišljajo le še o tem, kateri stol bo pobasala in na katerem računalniku bo delala, ko se vrne.

In šef? Nekam JO mora vtakniti pa naj se še tako grdo sliši. 12 mesecev! Ljudje, 12 mesecev nekoga ni bilo! Pa najsi je TA še tako dober in nezamenljiv, je podjetje, ki v enem letu te luknje še ni zabasalo, vredno takojšnjega pokopa! Torej ob vrnitvi mlade mamice nastane ponoven problem kaj ji dati v delo, saj vse deluje, kot namazana urica.

Ne, ne govorim kar na pamet, imam takšne, onakšne in še drugačne izkušnje. Najprej jaz, kot nosečnica v 3. mesecu, zaposlena v srednje velikem podjetju (30 zaposlenih), na enem od vodstvenih delovnih mest, iznenada izostanem iz dela. Krvavitev, bolniška, bolniška, bolniška …. “Gospa, do konca nosečnosti boste ostali v postelji, če želite donositi tega otroka!”. Si predstavljate šok za podjetje? 1 mesec se je s fascikli hodilo k meni domov, 2 mesec še nekaj telefonskih pogovorov potem pa so se stvari umirile in pozabili so name. In jaz nanje … takoj, ko je na svet privekal naš mali.
Prvi trije meseci – norija. Neizkušena mama, 268 težav, nespretnosti, a smo tudi mi, tako kot ves ostali svet to prebrodili.
Naslednja dva meseca – lepo, lagano, klepetavo, sprehajalno. Krasno obdobje. Po ves božji dan ne počneš ničesar drugega kot porivaš voziček, menjanje plenic postane rutina – hop-cup, v minuti je nova plenica na riti, flaške so že zjutraj pripravljene v hladilniku, vozičkarske prijateljice pa že vnaprej zmenjene na določenem vogalu ali vrtu prijetnega kafiča. Služba? Ma, dajte no, kdo bi mislil nanjo! Če v tem obdobju ni zunaj ravno sibirski mraz in je vreme sončno in prijetno toplo, se lenobnost in užitek sprehajnja z otrokom in klepet s prijateljicami, ki ravno tako porivajo svoje vozičke, počasi zaleze v kosti še tako deloholične babnice.

No, jaz sem očitno čuden tič, ki ga je po 5-ih mesecih začelo skrbeti kaj bi počela, ko pridem nazaj. Moje delo je bilo razdeljeno med druge, kar nekakšnega šefa pa ne bi “špilala”. Ker mi na moje postavljeno vprašanje o tem kaj bi delala ob vrnitvi niso znali (ali pa niso hoteli) odgovoriti, sem sklenila, da pogledam malce naokrog. Prva prošnja – pozitiven odgovor – sprejem v službo …Joj! Po 6-ih mesecih porodniške! Oh, saj ne bi šla, doma je bilo prav fletno, a kaj ko sem službo, ki mi je odgovarjala dobila že takrat. Pa sem šla in začela delati hudo in močno. Mi je bilo kaj hudega? Ja, včasih sem se spraševala, če sem zaradi tega slaba mama. Vse so ostale z otroki dovoljenih 12 mesecev, jaz pa sem dala prioriteto delu. Ampak danes vidim, da se to na Jaki prav nič ne pozna. Razvil se je v prav fletnega fantiča, četudi njegovega vozička naslednjih 6 mesecev nisem porivala ravno jaz in čeprav nisem obvladala več najnovejših čenč in rumenega tiska.

Danes je na našem “trgu” na tone študiranih z dvema ali vsaj eno diplomo v žepu. Zaposliti fanta ali dekle, to je danes vprašanje, kajne? Drage dame, če ste doštudirale in dobile službo v žblj podjetju, kjer vas kljub diplomi v žepu, direktor konstantno pošilja po kavo, držite se službe, kot pijanec plota vsaj do takrat, ko jih doplnite 40 in lahko v svoj CV zapišete, da imate že 3 otroke, ki obiskujejo vsaj srednjo šolo, če že niso pri svojem kruhu! Sarkazem je to, seveda …. ali pa naj raje rečem temu hvalabogudaimamofanta in hvalabogu da sem jaz že prevozila to pot ((očitno uspešno)), ko te delodajalec malce sumnjičavo ogleduje, ko mu s kokršpanjel pogledom zatrjuješ, da si pri 30-ih in enim otrokom zaključil s svojimi porodniškimi in da poleg tega tvoja mama v svojih poznih letih res ne želi nič drugega, kot le cele dneve bdeti ob tvojem eventualno bolnem otroku!

Pa veliko sreče pri iskanju službe, mlada dekleta!


Mogoče vas zanima tudi:


Značke: , ,


15 odzivov na “Dolga porodniška zvišuje nataliteto?!”

  1. ta pametna je rekel/rekla:

    Prebrano pa mi je odpihnilo pokrov z glave. Toliko napisanega, da v bistvu ne morem vse obdelati.
    Vsekakor kretensko razmišljanje, da leto porodniške lahko reši slovenceljne. Vsekakor bi se bilo potrebno tega lotiti na čisto drugem koncu: vrtci v službi, brezplačno varstvo in šolanje, stanovanje, višji standard…
    Tudi jaz sem začela hoditi v službo, ko je otrok dopolnil 4 mesece in tudi jaz sem imela slabo vest, ampak to zato, ker sem ubogega otroka okoli prenašala kot občinskega reveža iz enega mesta v drugo mesto v varstvo, ki sem ga lahko našla, ker vrtca za tako male se pa pri nas ne dobi. Da ne omenjam nočnega črpanja mleka, da je bila zaloga za naslednji dan dovolj velika. Velikokrat se sprašujem ali je bilo vredno, saj se po vsem naporu nisem k sebi spravla še naslednji dve leti.
    Kljub vsemu, pa me jezi, da na delodejalce vplivajo te stvari. Se mi zdi, kot da je najlažje ženske izžeti in priviti do konca. Ja, ženske so res veliko breme, sploh ko so na porodniški. Zakaj pa včasih ni bil noben problem, ko so moški odšli na dopustovanje v vojsko za eno leto, potem pa še vsako leto za 14 dni na vojaške vaje??
    Drugače pa, jaz ne bi imela prav nobenega problema s tem, da bi namesto žensk rojevali in skrbeli za male neubogljene jokajoče, na dve uri zbujajoče in skoz lačne, da ne dodam še dostikrat neprijetno dišeče otročke… Žal smo se ženske komaj (nekatere imajo žal s tem še vedno velike težave) izborile emacipacijo – beri: naložile smo si poleg rojevanja, kuhanja in skrb za dom še službo in nalogo, da preskrbimo družino. Dejansko gre evolucija v smer, ko bodo moški totalno izgubili svoj pomen in jih ne bomo več potrebovali. Zato se pa počutijo totalno ogrožene in nas ne spustijo ne v politiko, ne na pomembne vodilne položaje, saj bi izgubili še tisto malo ega kar ga še premorejo….
    Drage punce, ne se pustit! Prej ko slej bomo me vladarice sveta!

  2. Saša je rekel/rekla:

    Tapametna; tole o poviševanju natalitete je zraslo na mojem zelniku, ker se mi zdi, da je danes že vse zmešano po dolgem in počez in s tem zviševanjem nekih dohodnin ali davkov za študente, so naši vrli možje zarili še en nož več v prsa mladih slovenskih deklet. Pa kdo bo sploh še vzel kakšno žensko v službo?! Sori, sem ženska in dejansko raje delam z ženskami …. smo nekako bolj pripravljene poprijeti za vsako delo, ampak imeti kolektiv samih babnic, ki ti lahko v trenutku za eno leto odfrčijo na porodniško, je …. ma, kaj naj rečem, da ne bo grdo izpadlo … je pač sraje. :)

  3. šeldi je rekel/rekla:

    Človek mora biti v življenju pripravljen na vse. Svet in dejtva so kruta, se strinjam. Nikomur ni lahko….niti delodajalcu, niti mami. Ne morem soditi, ali je 12 mesecev preveč ali premalo ali mogoče ravno prav. Otrok potrebuje mamo in zato je mami dana pravica, da zanj najbolj pomemben čas preživi z njim. Pri nas so se odločili, da je to 11 mesecev od rojstva. Tako to trenutno je. Za mamo in otroka večkrat premalo, za delodajalca vsakič preveč. Kapitalizem je krut, ampak v dobi računalništva in interneta se da marsikaj narediti tudi od doma, ko si še vedno z otrokom in lahko tudi delaš. Vprašanje je le interesa. Zato sem prepričana, da se kljub porodniški da zapolniti nastalo luknjo v podjetju in združiti prijetno s koristnim. Ampak le, če imaš rad oboje – družino in službo.

  4. Saša je rekel/rekla:

    Šeldi, si gledala film … ma, sploh ne vem več kateri … spomnim se le prizora, ko nekdo nekomu pove zgodbo, ki se zacne nekje pri rojstnem dnevu nekega fanta, ki dobi v dar konja. Dobro? Ja, ampak ta fant med ježo pade in postane invalid. Slabo? Ja, ampak cez nekaj let vse fante v tej vasi poklicejo v vojno in jih vecina pade, ta pa ostane doma in ziv. Dobro? In tako naprej …. V glavnem nič ni dobro in nič ni slabo …. stvari se pač tako razvijajo.
    A vseeno 12 mesecev porodniške je določenih zaradi nečesa ….. nekega interesa nekoga. Trust me, to ni zato, ker je nekdo v vladi mislil, da bi mama morala biti toliko časa z otrokom.
    In seveda ni nič narobe s tem … 12 mesecev paše. Če bi imeli 3 leta porodniške pa bi vse ženske v isti rog tulile, da je to obdobje, ki je potrebno, da se otrok lepo razvije.
    Meni osebno se zdi 12 mesecev preveč …. pa ne s stališča otroka in mame. Seveda je zanju najbolje, če sta čim več skupaj vse do otrokove pubertete. Pa še ata zraven!
    Ampak v svetu, kjer velja kruti zakon trga in kjer sedaj še dodatno obremenjujejo študentsko delo, ženske pa bi želele biti emancipirane, enako študirane in imele enakovredne plače moškim, je teh 12 mesecev breme, ki ga “kasirajo” vse ženske, tudi tiste, ki so ambiciozne, delavne, bi si delo prilagodile tako, kot omenjaš ti, ali celo takšne, ki o otrokih sploh ne razmišljajo. Razmišlja pa delodajalec! Ko ima pred sabo dekle, ki se približuje 30-im, brez otrok in na drugi strani fanta istih let in podobne izobrazbe. Guess koga bo izbral?!

  5. peter je rekel/rekla:

    dajmo poceni stanovanja za mlade družine naredit’ (saj ni treba nadstandarda, poceni pa mora bit’), pa vrtec v bližino … pa bo otrok kot kitajcev.

  6. mimoidoča je rekel/rekla:

    Ukinmo porodniške! Ukinmo dopust! Ukinmo malico! Ukinmo prevoz! Ukinmo regres! S plačo, ki jo prejemam, ne preživim, torej ukinmo še plačo! :-(

  7. Saša je rekel/rekla:

    @ mimoidoca; predvidevam, da jih imas nekaj le na grbi (let namrec). In kako si prezivela vsa ta leta?
    Ves, saj vem, da obstajajo hudi primeri. Druzine, ki komaj stikajo konec s koncem, a prekleto dvomim, da ti, mimoidoca, ki imas cas in moznost klofati izjave na netu, pases mednje. Porodniske, malice, bolniske … Vse to je narejeno z namenom scititi uboge. Vendar pa imam obcutek, da je pri nas veliko vec taksnih, ki taksne ocialne opcije zlorabljajo in se na ta nacin okoriscajo, kot pa tistih, ki to res rabijo. Si kdaj imela priloznost gledati s kaksnimi avtomobili v vrtec vozi otroke vecina tistih, ki placujejo minimalca?!

  8. Valter je rekel/rekla:

    Popolnoma se strinjam, da je 12 mesecev preveč. Konec, koncev so otroci v trebuhu samo 9. Zdaj boste pa vsi rekli:”Kaj ma pa to veze?” Načelo reciprocitete: 9 mesecev ga nosiš, 9 mesecev si doma, potem pa se lahko odseli od doma. Pa smo delodajalcu prišparali tri mesece in sebi celo življenje.

  9. ta pametna je rekel/rekla:

    Jaz pa še vedno trdim, da ni štos v skrčevanju, manjšanju ali brisanju pravic. Pustimo te, ki smo si jih s trdo muko pridobili in najdimo rešitve v dodatnih ugodnostih, ki si jih lahko še izborimo ali bi nam lahko še pripadale. Zakaj bi se borili za nižjo porodniško, če pa se lahko borimo za višjo minimalno plačo? Zakaj bi se borili za ukinitev regresa za prehrano, če pa se lahko borimo za brezplačne vrtce? Miljoni in miljoni Eurov gre v napačne naložbe in na tuje banke, zakaj ne bi davkoplačevalskega denarja razdelili med vse in malo bolj pravično?

  10. Nina je rekel/rekla:

    Moja mati so šli ravno pretekli teden na Zavod za zdravstveno zavarovanje, ker so od tam dobili odločbo o še enomesečnem podaljšanju bolniške; z zdravnico pa naj bi se (očtino neuspešno) že prej dogovorili, da ji bolniška preneha, saj bo naprej raje koristila dopust. Sicer še ničesar ni opravila, je pa požela silno začudenje, saj na zavodu za tak primer še niso slišali …

  11. Saša je rekel/rekla:

    @Nina, Hmja, tudi jaz sem imela podobne blodnje, ko me je Jakova zdravnica nekaj časa vedno znova spraševala, če naj mi izda bolniški list za čas Jakove bolezni, jaz pa sem ji razložila, da v času njegove bolezni jaz itak delam in da si zadeve že tako uredim, da je za vse poskrbljeno (sem šla prej domov, delala zadeve, ki so se lahko naredile doma na računalniku, ali se dogovorila za varstvo s svojo mamo).
    Mi je enkrat sestra prišepnila, da se da s tem “prišparati” kakšen dan dopusta in naj le vzamem, ker so bolniške za otroke polno povrnjene (če sploh znam to pravilno zapisati). Še zdaj mi ni jasno kaj mi je želela povedati, ker je Jakova zdravnica itak odnehala ponujati nekaj, kar sem vedno znova odklonila.

    @tamapetna; jaz pa še vedno zatrjujem obratno, da je 12 mesečna porodniška predolga in da si s tem pljuvamo v lastno skledo. Vsi sicer vedno razmišljamo o tem, kaj nam mora država (lahko tukaj poljubno vtaknemo tudi podjetje, starše itd) dati, nikoli pa ne razmišljamo, kaj bi MI morali dati državi (ali vstavi ustrezne druge subjekte).
    Vsi bi radi imeli blazno dolge porodniške, bolniške, kjer ti absolutno nihče ne sme kratiti niti minute tvojega osebnega časa, ki ti itak pripada, malice dolge, ker itak potrebuješ čas za relaksacijo, zraven pa še pol ure, ker kelnar ni prinesel računa, pavza za čik, ker vraga, zdaj itak ne smeš več za računalnikom kaditi in je treba z liftom 12 nadstropij gor in dol ter 5 vrat odpreti!
    Žal, takšno ego razmišljanje vsakega posameznika, ki razmišlja predvsem o tem, kje bo lahko najlažje prišel skozi, čim manj delal ter čim več dobil … do hujših zgodb, ki se dogajajo vse bolj, ko greš proti vrhu, ko vsemu temu dodajo še sitne in krupne kraje, nas je pripeljalo točno sem, kjer smo.
    Bomo počasi lahko kar skoz na porodniških in bolniških :( ….. sam da te žal ne bodo več plačane.

  12. Nada Lampič je rekel/rekla:

    No, ker sem ravno iz računovodstva… :-) Kadar si na bolniški zaradi nege otroka ali po preteku 30-ih dni ima delodajalec refundirano plačo 100%, govorimo o bruto plači ter tudi vseh prispevkih na bruto plačo. Torej podjetje takrat nima popolnoma nobenega stroška s takim zaposlenim, saj naša ljuba država vse povrne.
    Torej Nina, ko je tvoja mami naredila to, je zase naredila nekaj dobrega, saj bo prejemali celotno plačo; vendar pa je s tem prikrajšala delodajalca, saj bo moral vse plačati sam, brez kakršne koli refundacije; zaradi tega so jo tudi gledali tako čudno. Še slabše. Če si na bolniški, pa jo prekineš in greš na dopust, pa potem spet na bolniško, si delodajalca še bolj opeharil, saj dobi refundacijo šele po neprekinjenih 30-ih dneh bolniške. Torej mora delodajalec zopet vse plačevati. Vsak delodajalec, če le ne gre za javno upravo (njim je itak vseeno), ne bi nikoli odobril takega dopusta.

  13. Nina je rekel/rekla:

    No, moja mati pri svoji odločitvi vsekakor ni razmišljala o denarju (ker ni računovodkinja:). In četudi bi, je še vedno logično, da je suma sumarum z njeno boleznijo strošek manjši, če ta mesec okrevanja še dopustuje, naslednji pa gre v službo kot pa če ostane še en mesec na bolniški, potem pa gre še na mesečni dopust. Skratka, če bi bila avtarkična kmetica, bi v prvem primeru gladovala še 2 meseca, v drugem pa le enega, ker bi že čez mesec dni spet nekaj sama pridelovala. :)

  14. Nada Lampič je rekel/rekla:

    Ne, sploh nisem pomislila, da bi tvoja mama delala kakšno računico, samo hotela sem razložiti zakaj so jo na Zavodu “čudno” gledali. In ja, če bi ji morali v nasprotnem primeru neizkoriščen dopust plačati, je tudi delodajalec zadovoljen s tako odločitvijo.

  15. Saša je rekel/rekla:

    Nada; meni se zdi zelo dobro, če kaj takšnega razložiš na blogu …. v bistvu sploh ne bi bilo slabo to zapisati v obliki samostojnega resnega posta. Po mojem cel kup ljudi sploh ne ve v čem je fora.
    Jaz npr., ki nikoli nisem niti ribližno prišla do bolniške okrog 30 dni, se nikoli v to sploh nisem spuščala. Na srečo tudi nikoli nisem bila obkrožena s sodelavci, ki bi takšne zadeve izkoriščali in eskivirali.

Pusti odziv