Najbolj klasična embalaža za CD je plastična kaseta iz treh kosov z merami 142 mm × 125 mm × 10 mm, ki ima v angleščini zelo zanimivo ime: »jewel case« (nekaj takega kot »škatlica za dragulje«). Vendar pa ime ne izvira niti iz kakšne povezave s škatlami za dragulje oziroma za nakit niti iz dejstva, da so večinoma narejene iz prozorne plastike. Izdelovalci ur »dragulji« rečejo gladkim poloblim ležajem v dragih urah, »jewel case« pa je na podlagi tega svoje ime dobila zaradi dveh poloblih (sicer plastičnih) ležajev na tečajih škatlice.
Ta vrsta embalaže je bila uporabljena, ko se je leta 1982 CD prvič pojavil na tržišču (za njegovo stvaritev sta moči združili multinacionalki Sony in Phillips). Kaseto sestavljata prozorni sprednja in zadnja stran, ki sta med seboj povezani z zgoraj omenjenimi ležaji, zadnja stran pa ima nekakšen pladenjček z v krog sklenjenimi »zobci« na sredini, v katerega vstavimo plošček tako, da je pritrjen in zavarovan pred nenadzorovanim izpadanjem iz škatlice.
Vir: http://en.wikipedia.org/wiki/Optical_disc_packaging#Slimline_jewel_case
Ja, čudežni svet domišljije…. nikoli, ampak nikoli mi niti na kraj pameti ne bi prišlo, da se škatli v ang sploh tako reče, kaj šele, da ima to vezo z urami. Svašta….
Jah, ne moremo biti vsi tok pametni…
Drugače se pa tudi meni ni sanjalo.