Zjutraj se zbudim in slišim dežne kaplje, ki se odbijajo od okenske police. »Sranje! Spet bo en zamorjen dan! Da ne omenim, da je ponedeljek! Nov deloven dan! Shit!« Leno se pretegnem, medtem ko mi po glavi še vedno letajo sočne kletvice. Vsa nejevoljna in že malo depresivna odtavam do kopalnice, kjer v ogledalu zagledam svoj pomečkan obraz, s starostnimi gubami okoli oči in postanem skrajno nezadovoljna in loteva se me prava tečnoba. Ne najdem nič primernega za obleč. Medtem, ko krpe oblek letijo na vse konce sobe se zbudi mož. Bilo bi bolje zanj, da me sploh ne ogovori. Ampak ne! On mora stegnit jezik: »Draga, a ti kaj pomagam?«. Raje ne bom napisala kaj sem mu odgovorila. Lahko samo povem, da se je stavek začel z »Goni se v tri…« In jasno, mi on ne ostane dolžan. In tako gre mimo najin prvi jutranji prepir… Jaz sem že konkretno slabe volje, kar se vidi na moji zoprni faci, kar vpliva na moje otroke, ki postanejo v trenutku, ko me zagledajo še bolj tečni kot jaz. Itak gre vse narobe….
Dragi moji, zdaj mi pa samo povejte – Zakaj??! Zakaj bi se moral moj dan začeti tako? Zadnjih deset let mi je minilo kot življenje muhe enodnevnice. A mislite, da bi ona zapravila svoj dan tako, da bi ga začela slabovoljno, to spremenila v tečna in depresivna ter na koncu dneva zoprna in osamljena umrla? Konec koncev sploh ne gre za kakšen problem, bolezen ali težavo, gre le za moj odnos do okolice, moj odnos do ljudi in stvari. Gre za moj odnos, na katerega imam vpliv. Kot je rekel meni drag dr. John C. Maxwell: »Odnos je vaš pogled navzven, osnovan na vaših izkušnjah, je tisto kar ljudi privlači ali pa jih odbija. Je knjižničar vaše preteklosti, je govorec vaše sedanjosti, je dobiček vaše prihodnosti.« (Vzeto iz konteksta govora iz CD-ja »Življenska drža ustvarja razlike med ljudmi«, avtorja dr. John C. Maxwella) Ja, njegovi govori definitivno niso namenjeni samo v pomoč vodjem, saj lahko vsako stvar prenesemo v vsakodnevno življenje.
Zjutraj se zbudim in slišim dežne kaplje, ki se odbijajo od okenske police. »Super! Zopet bo en izmed tistih dni, ko imaš občutek, da je vse tako čisto in sveže. In ponedeljek je! Krasno! Začetek novega razburljivega tedna! Le kaj dobrega mi bo spet prinesel? Le kakšni izzivi me čakajo v službi?« Hitro skočim v kopalnico, kjer v ogledalu zagledam svoje prikupne smejalne gubice okoli oči. Najdem nekaj primernega za obleč. S poljubom zbudim moža. In ko se še malo pocrkljava v postelji, med naju skočita še nasmejana otroka. Zaupam vam, da je to krasen začetek dneva. Ali bi se lahko sploh začel še bolje? Itak vem, da bo šlo vse dobro…
Loading ...
vsak dan je lep. poglejmo ven. grdega si ga naredimo ljudje sami. žal. je pa res, da se jaz sam zmeraj, ampak res zmeraj, zbudim dobre volje. v slabo voljo me ponavadi spravijo bedaki v službi. jap. ali pa sin, ki ne razume, da je fajn, če pošlje po nekaj dneih – iz morja – vsaj en sms, da je vse OK!
Kako je pa to res! Ja, vsak dan je lep! Prosim še za več tako razmišljujočih ljudi na tem svetu! Kako res je, da je dan natančno tak, kot si ga narediš sam. Sem si pred kratkim zlomila nogo sredi Tivolja in sem bila najprej zelo jezna, nesrečna, slabovoljna, depresivna… ampak, sem svoje poglede na to totalno spremenila. Sedaj vidim le še pozitivne strani: ni se zgodilo na Triglavu, sem na bolniški, vsi me strežejo – celo otroc…
Lep dan!
He he, Peter, glede na to, da sem mlajša, čisto razumem tvojega sina… ampak v tolažbo- počasi nas sreča pamet, ali kako se temu reče, da se iz potovanj javimo. vsaj vsake toliko…
Se pa strinjam, da bi se morali potruditi in začeti dan z dobro voljo. Sej, če se malo potrudiš, pa še kakšnega sodelavca spraviš v dobro voljo in je lažje zdržat 8 ur na šihtu.
Carica! Kako si me že skoraj zamorila s prvim odstavkom! In sem si mislila, a taka je naša Nada doma… pa kaj neki ima od tega, da si takole greni življenje… Zelo zelo si me razveselila z nadaljevanjem! Res je, da vsakdo kdaj vstane na levo nogo, se zbudi rahlo prehlajen ali pa ima za sabo res naporen teden… A biti kar po pravilu slabe volje že od jutra in zatežiti vsakomur, ki ti pride na pot, to pa so v družini najprej partner in otroci… Kar seveda dolgoročno ne rezultira v ničemer drugem, kot napetih in neproduktivnih družinskih odnosih in posledično v kroničnem slabem počutju in morda celo boleznih. Bedno!!! Hvala za inspirativni zapis!
@Nada; a bi še nadaljevala zgodbo v tem stilu:
, pisala podobne prispevke. 
pomislim na šefico in super kolege, ki jih imam v službi in komaj čakam, da z njimi popijem prvo kavico in predebatiram stanje svojih finančnih naložb. Potem preverim kaj dogaja na našem blogu in ko ugotovim, da je končno komentar pustil nekdo, ki ga sploh ne poznam, se mi usta razvlečejo v še večji nasmeh ….itd, itd
A malo me le skrbi, da vsi tvoji prispevki govorijo predvsem o tem, kako fino je iti v službo in kako je tam lepo …. a ti o tem pišeš iz svojega domačega fotelja, ko poskušaš preživeti svoj vsakdan že žbljti mesec brez službe, šefov in kolegov. Ja, ja, pri sosedih vsake gate zgledajo nove in lepe …. samo pred svojo žehto vidiš kako strgane in umazane so lahko
Torej; upam, da boš tudi takrat, ko boš spet MORALA vstajati in hoditi v službo, ko bosta tista crkljanja v postelji opravljala ob 5h zjutraj in bodo otroci navijali budilko, da bodo skočili k vama še preden se usedeš v avto in oddrviš v službo
Za tak preobrat v mišljenju je potrebno veliko vaje in potrpljenja. Včasih mi uspe, včasih ne. Ampak se trudim. In vsakič, ko se zavem, da sem premagal slabo voljo, sem ponosen nase.
A vidiš Saša, Piroman je samo dokaz več, da se veliko da spremeniti le s pravilnim odnosom do življenja. Sicer pa kolikor jaz poznam tebe, tudi tebi večinoma to uspeva, kljub tvojim zaposlitvam, štirim službam, urniku od jutra do poznega večera, pisanju na blogih, dvema in pol otrokoma (sin, mož, maček
)…. In, če boš taka še naprej, tudi meni ne bo težko priti nazaj na delovno mesto. 
Drugače pa pozitivno razmišljaj – ni važno ob kateri uri je crkljanje v postelji, važna je le njegova kvaliteta. 
Otroci nam bodo čez par let ušli, tako da bodimo veseli, da sploh še hočejo skočiti k nam. Bodi vesela, da imaš sploh avto, mi ga sicer imamo, ampak je klima pokvarjena. 
Tudi napisala bom verjetno še kakšen prispevek, če ga bo le hotel kdo prebrati in pokomentirati.
Jaz bi bila tudi rada ta pametna in bila iz dneva v dan dobre volje, ampak mi včasih preprosto ne uspeva. Včasih so okoli mene ljudje z zelo slabo karmo in me kar nehote potegnejo medse…
(((
@Nada; štiri službe da imam?! Drugače pa ja, tudi jaz rada pozitivno razmišljam, čeprav ti moram priznati, da mi doma včasih pihne pokrovko …. a to je ponavadi zvečer in ne zjutraj
Drugače pa kar piši, ti gre od rok!
@ta pametna; včasih ni dobro biti preveč pameten. Si videla, kako ljudje uživajo v družbi blondink … in to tistih blondink (bognedaj, da bi mislila, da so vse blondinke iste), ki so jim možgani padli v področje pod vratom?
Torej; k frizerju, joške ven, pa ne se hvalit s svojo pametjo, … bodi raje ta-blond ali ta-lepa
Za razliko od Nade, ki se ji sploh da vstati, jaz nočem vstati, pa naj bo dež, sonce, jutro, večer, ušpičene prekle in ostale naravne katastofe. Pa ne, da se ne znam zvalit s postelje in se postaviti na dve nogi. Enostavno nočem vstati. Zakaj pa bi??! Me mogoče čaka kaj lepega? Nada ima dobrega moža in otroke. Kaj pa jaz? Vsi okoli mene dobre volje. Za znoret!!
Zbudijo se in rečejo: “Oči! Dragi! Ljubi! … itd”
“Pa dajte mi že mir!”
In, ne draga Nada, moj pogled na svet ne more biti drugačen kot “Dajte mi mir!” Ko se bo spremenil, ti sporočim.
Dargi moj Valter, žal ti ne more nihče toliko pomagati kot si lahko sam. Pač boš moral določiti dan v svojem življenju, ko se boš zbrcal ven iz postelje, naredil stvari, ki pač morajo biti narejene, si našel mala veselja v svojem živjenju in začel uživati v življenju. Vsakemu lahko uspe! In ko ti bo uspelo javi, boš s tem polepšal dan še komu!
Draga ta pametna…. ne vem kaj ti svetovati. Ljudje s slabo karmo, tudi take poznam. Ne vem kaj je pametneje. Se jih izogibati ali jim pomagati, da zečnejo svetiti z drugačno energijo…. Če ima kdo na tem forumu kakšen dober nasvet je nadvse dobrodošel.