Danes smo imeli staff meeting ((tako pri nas imenujemo kolegije ali po socialistični opredelitvi zbor delavcev 
)) in ena od kolegic je imela zelo tehten komentar okrog neke naše stranke, ki je bila zadnjič v našem podjetju in pred tem dosegla nek poslovni uspeh. Ta naša kolegica je namreč po odhodu stranke malce čvekala s sodelavci in šele naknadno ugotovila težo dosežka. Danes pa je omenila, da bi bilo zelo lepo in poslovno, če bi ji tudi mi za dosežek čestitali in pokazali, da smo ta njen uspeh opazili in smo ga skupaj z njo veseli. Res je in še kako mi je nerodno, da tega nisem opazila že sama in bila prva, ki bi stranko trepljala po ramenih in ji pokazala spoštovanje in veljavo.
Vse prehitro pozabljamo na takšne »malenkosti« in se predvsem pehamo za vedno novimi dosežki, zastavljamo si vedno nove cilje, sebi ali drugim, pogosto precej visoke. Rok, ki smo (si) ga zadali skoraj vedno prekoračimo, se mučimo, teramo druge, ko pa je cilj končno dosežen, se pozabimo nagraditi, si čestitati ali čestitati drugim, malce uživati nad dosežkom in šele nato kreniti naprej.
Priznam, to je ena mojih večjih napak, ki jo delam tako pri sebi, kot pri drugih, drvim skozi življenje, hlastam za vedno novimi dosežki, nikoli ni dovolj dobro, prepričana sem, da se da narediti še bolje …. Pri meni se ta tempo na koncu manifestira v neke vrste depresiji, iztrošenosti, pasivnost, morda celo v iskanju utehe v hrani, pri drugih pa kot »izguba sape«, upehanost, izguba motivacije. Neka malce bolj glasna ((in pogumna)) podrejena sodelavka mi je nekoč rekla, da nikoli nisem z ničemer zadovoljna. Šokirala me je, saj sama pri sebi vem, da sem v 99% časa izredno motivirana, vesela, srečna in zadovoljna oseba. Potre me le resna človeška hudobija, za katero itak verjamem, da obstaja le v skrajnih napakah narave, vse ostalo je bolj splet okoliščin in kakšne napake.
Le od kje ji torej takšna ideja? Danes mi je malce bolj jasno, da je ona ((in najbrž še vsi ostali spremljajoči )) moje »nezadovoljstvo« videla v tem, da sem takoj po opravljeni nalogi, našla že 135 izboljšav, zastavila sebi in vsem ostalim že 679 novih ciljev, pozabila pa na šampanjec, trepljanje po rami in en dan popolne sprostitve. Časa za takšne stvari pri meni ni in skozi življenje hitim prehitro (vem). Nek drugi prijatelj mi je nekoč dejal, da drvim po progi življenja in se veselim in upam, da so vsi ostali tekači ob meni, a ko se obrnem sem šokirana, ker po progi tečem sama, vsi ostali so upehani in razočarani ostali daleč za mano. In tako jaz tečem nazaj, ponje, jim vlivam energijo, motivacijo in spet drvimo skupaj. Po naslednjih nekaj kilometrih spet ugotovim, da sem sama, tečem nazaj in tako v neskončnost. Ja, bo držalo. A od takrat je minilo že nekaj let in tudi jaz se staram, postajam bolj modra …. In bolj utrujena
Loading ...
Ma, ampak veš … ob pravem uspehu se ti j**** za trepljanja po rami. Preprosto veš, da si zmagal, in je dovolj. Se pa strinjam, da so stranke in poslovni odnosi čisto druge vode (beri: interesi;)).
Abbess,čisti udarec mimo. Dobro, trepljanje po ramah je lahko tako in drugačno in se strinjam, da ga v nekaterih oblikah po takih uspehih prav nič ne potrebuješ. Saša, sama si opazila, da se pri tebi v določenih obdobjih pojavi “depresija”, iztrošenost… Le zakaj? Perfekcionist ni človek, ki hoče, da je nekaj najboljše možno, pač pa nekdo, ki nikoli ni z ničemer zadovoljen. Tudi če lahko najdeš 679 izboljšav obstoječega dosežka, moraš znati ceniti doseženo do mere, ki mu pritiče, in če je bilo nekaj doseženo po dolgem in napornem delu, ja, si vzeti tudi kak dan počitka. (ok, če jih lahko najdeš 679, potem mogoče res še ni čas za počitek in šampanjec… enkrat tja do 433 pa še gre
. Konec koncev ti ni treba misliti samo na svoje zaposlene, čeprav seveda moraš kot odgovorna oseba misliti tudi na njih – ustavi se najprej pri sebi in razmisli, kako bi lahko to iztrošenost, delno izgubo motivacije itd. zmanjšala na minimum ali celo eliminirala ravno tako, da bi lahko bolj spoštovala delne dosežke in se znala zanje ustrezno nagraditi (z dnevom na off, savno, romanom namesto knjige “za službo”). Hlastanje za vedno novim je zame še vedno bolje kot popolna neaktivnost in možgani na off 24/7, kar se mi zdi absolutna smrt pri živem telesu; vendarle pa se mi zdi, da nenehno drvenje odraža med drugim to, da človek ne zna biti sam s sabo in da bi bil dolgoročno lahko veliko bolj zadovoljen in učinkovit, če bi kdaj namesto zunanje naredil temeljito notranjo inventuro. Ja, na račun nekaterih poslovnih uspehov.
Zmaga – vsekakor, vsi si želimo občutiti nepopisne trenutke ob zmagi. Vendar zmaga brez publike… ??!! Hm, po moje zgubi vsaj do polovice svoje vrednosti. Včasih je človeku res zadostno, da lahko slavi sam s seboj kakšno malo zmago, vendar je zmaga veliko bolj veličastna in vredna, če so jo opazili tudi ostali. Prosim, razumite, da smo ljudje iz mesa in krvi in čustvi in da si vsi želimo raje slišati pohvalo (seveda, če je le ta utemeljena) kot pa grajo. To je naše gorivo za nadaljnjo pot. Isto kot velja za podarjen nasmeh, velja tudi za podarjeno pohvalo, stisk roke ali kakršna koli druga malenkost, ki nekomu polepša dan, uro ali pa minuto.
Saša, tebi pa samo tole. Dovolj si stara, da veš, da se moraš ustaviti, se nadihati in nabrati moči. Če boš počakala še ostale , ki tečejo malo počasneje od tebe, bo zmaga še slastnejša, saj si pomagala tudi ostalim, da nekaj dosežejo. Pazi le, da si nikoli in nikomur ne dovoliš, da te popolnoma ustavi.
Ej, dragi moji, očitno se spreminjam in ne drvim več tako noro skozi življenje in posel, saj kot vidite tudi tale blog malce zanemarjam. Nekoč sem v 24 urah odgovarjala na vsak komentar, četudi sem bila na službeni poti ali na dopustu. Se je že našel čas in način, da se na kratko pokomentira. Sedaj vsak komentar vidim takoj, saj mi v trenutku uleti mail na moj mobilnik. Nove avtorje, ki jih sistem še ne razpozna moram avtorizirati, kar tudi naredim hip-hop, saj ne vzame veliko časa in energije ….. hmja, odgovarjati pa se mi že ne da več. Pa ne, da bi to vzelo ogromno časa, a kaj vem …. ne da se mi zapletati razprave, kaj šele, če se s kom ne strinjam in zadeva postane en mali internetni spor, ki ga vsi z veseljem sledijo, mene pa misel na razpravo preganja še v tihih nočnih urah, ki naj bi bile namenjene spancu
V bistvu se strinjam z vsemi tremi, celo abbess. Ja, so najbrž trenutki, ko ne rabiš trepljanja po rami, saj je dosežek več kot očiten …. ne vem …. po dveh letih končno končaš s pisanjem knjige, zmagaš na svetovnem prvenstvu v pljuvanju ipd. , a dosežki se vendarle dosegajo tudi na nižjih nivojih, ko enostavno premagaš sam sebe, je dosežek na zunaj neopazen ali pa preprosto ne znaš ceniti svojih dosežkov. Takrat je lepo, če je ob tebi nekdo, ki to opazi.
Sunnysideup; v bistvu si zadela žebljico na glavico. In ravno te dni sem ponovno v fazi, ko se “odklapljam”, kot sama temu rečem. V torek je v prenapihnjen balon priletela mušica in balon je počil. Po prvotnem šoku, sem začela z inventuro, odpovedala sestanke, odklopila telefon …. prvič in upam, da ne zadnjič …. popolnoma, za cel dan, se odpeljala domov in počistila stanovanje. Energično, temeljito, zmetala pol krame stran, ob tem pa delala notranjo inventuro. Bila sama s sabo, kot praviš. Nisem še končala, a že 1 odklopljeni dan je koristil.
ta pametna; ti si bila ena izmed tistih, ki sem jih dala na “hladno” v času mojega odklopa. Zdaj vidiš kje je bil razlog. Eh,sem čistila po pritličju stanovanja in podstrešju svoje glave. Stanovanje je čisto, glava pa vsak čas bo …. upam.
Hvala za spodbudne in prijazne besede.