Komentarji na: Velika pričakovanja

Avtor: peter

peter — Thu, 30 Jul 2009 07:07:38 +0000

saša, isti sem kot ti. itak pa menim, da je treba od vsakega človeka (sam nisem izjema) zahtevat (skoraj) nemogoče. le tako se lahko premikajo meje! in zato smo pristali na luni. kdaj bomo na marsu? čez 50 let?!

Avtor: Val

Val — Thu, 22 Jan 2009 12:22:57 +0000

Kot prvo, te nisem nadrla…jaz ne nadiram, ampak povem z umirjenim glasom pa nisem mislila le na ta blog, ampak na vse tvoje bloge (če sploh jaz vem za vse ).
Jaz odgovarjam pa že redno (to pomeni v roku 24ur)… tako da ta tvoja pripomba o nerednosti odgovorov ni upravičena
kar pa se pričakovanj tiče… Jaz mislim,d a od ljudi ne smeš pričakovati toliko, kot bi ti lahko dosegla, ampak toliko, kolikor so oni sposobni. Če pa misliš, da so sposobni več, kot sami priznajo, potem jih moraš pa spodbuditi, da pokažejo več, ne jim le očitat v smislu “pa jaz vem, da ti lahko več narediš in bolje”. Vsem se pač ne da oziroma niso motivirani

Avtor: Saša

Saša — Thu, 22 Jan 2009 11:16:54 +0000

@Val; no pa odgovor na tvoje zelo kompleksno vprašanje.
Nisem odgovorila, ker se mi je zdelo, da bi bil odgovor vreden resnega razmišljanja in samostojne objave.
No, vseeno tokrat na kratko; ja, res od ljudi pričakujem preveč. Merila imam visoka (no, to je itak relativno) … a recimo, da vedno postavljam cilje za nekaj cm višje, kot jih lahko ljudje dosežejo. Tudi sama sebi
A pri sebi nedosego ciljev vedno nekako opravičujem in razumem , pri drugih pa četudi ne kričim, je na mojem obrazu vedno vidno, da nad rezultatom nisem vshičena.
To najbolj intenzivno opažam odkar imam sina. Sin mi vse to odkrito in direktno pove in skozi njegove oči šele spoznavam, kaj vse so v preteklosti doživljali moji sodelavci.
Sina seveda neizmerno ljubim in bi zanj naredila vse in seveda v to vključujem tudi določene zahteve in vzgojne ukrepe. Npr. konkretno; tamal je bister in dokaj (:) … smo že tukaj) discipliniran za šolske obveznosti. A jaz bi več in bolje in ko npr. obljubi, da se bo v sredo učil 2 uri, potem pa temu posveti le pol ure in naslednji dan prinese 4, ko pa vem, da je zmožen dobiti 5, mu to lepo in direktno povem.
In to vedno znova.
In tako sin namesto zadovoljne mame, ki ima sina odličnjaka s kakšnimi vmesnimi cvetkami (tudi dvojke in trojke se dogajajo), je tukaj ena stroga mama, ki sicer nikoli ne vpije, a tudi nikoli ni vzhičena in navdušena nad kakšnimi peticami. 5 so pričakovane in normalne, 4 so ok, 3 in manj pa so že deležne pridige in “pametnih” nasvetov.
Težko, kajne, če se šestice, ki bi me morda lahko impresionirala, sploh ne da dobiti?
No, tako je tudi v službi.

Avtor: Saša

Saša — Thu, 22 Jan 2009 10:38:29 +0000

@Val; zdaj si me pa nadrla! ej, ne odgovorim na en tvoj samcat komentar, ti pa takoj navališ! ja, ja, zdaj vidiš kako sem se počutila jaz, ko sem non-stop klikala in preverjala na tvojem blogu, če si že kaj odgovorila. … pa še te opcije nisi imela, da bi avtomatično dobila obvestilo, ko bi prišel kakšen nov komentar.
Je pa res, da že dolgo nisem odgovarjala nikomur na tem blogu, a ta dooooolgo leti le na dve vprašanji: tvoje in Davidovo.
Na Davidovo sem že na dolgo in široko odgovorila, nato pa se je nekaj sesulo in od besa, ker sem izgubila toliko časa, se k odgovarjanju nisem spravila nikoli več.
No, ajde priznam ti si mi postavila konkretno vprašanje in sem te res popolnoma zanemarila.
v svoje opravičilo bi povedala to, da me je strašansko frustriralo to, da je imela ta stran nešteto tehničnih težav. Z Janom sem bila v dogovarjanjih, da bo stran popravil in vse dokler ni na novo zaživela, sem jaz prav sovražila pokukati sem. No, tudi kakšen komentar več na tej strani bi me zagotovo spodbudil k pisanju … tako pa …
evo, sedaj je stran lepa, deluje in jaz bom spet pridna. Obljubim!

Avtor: Val

Val — Thu, 22 Jan 2009 07:20:43 +0000

Saša, zadnje čase pa nič ne odgovarjaš na komentarje:(

Avtor: Val

Val — Thu, 15 Jan 2009 11:03:16 +0000

Saša, a imaš kdaj občutek, da od ljudi zahtevaš toliko kot od sebe, čeprav to morda ni prav? Oziroma zahtevaš od nekoga nekaj, za kar morda ni najbolj primeren, ker si misliš, saj jaz tudi nisem znala, pa se se naučila in potrudila?
Pa tudi to, kako so stvari narejene… V največ primerih smo ljudje prepričani, da tako kot stvari naredimo sami, je najbolje. POtem od drugih zahtevamo, da stvari delajo točno tako, kot smo si MI zamislili. In to seveda ne gre vedno oziroma je težko pričakovati želeni rezultat, razen če niso navodila res jasna in detajlna.