Tale poučna zgodbica je danes zajadrala k meni:
V mesnico vstopi pes. Mesar presenečen, ga je spodil ven. Vendar se je malo pozneje pes spet vrnil. Radoveden mesar le pristopi k psu in vidi, da drži pes v gobcu papir.
Vzame papir na katerem piše: “Prosim, če lahko daste psu dvanajst klobas in dva kilograma svinjskega mesa. Pes ima v gobcu denar za vas.”
Mesar res zagleda denar zraven papirja. Vzame denar, da meso v vrečko in potem vrečko da psu, ki jo zagrabi in nese ven iz mesnice. Mesar je bil tako presenečen, da se je odločil zasledovati psa in videti kaj bo pes naredil.
Pes je šel po ulici navzdol, prišel je do semaforja, spustil vrečko na tla, stisnil gumb na semaforju in potrpežljivo počakal na zeleno luč. Potem je prečkal cesto, mesar pa je hodil za njim. Pes je nato prispel na avtobusno postajo in prebral vozni red. Mesar je osupnil. Pes je čakal na svoj avtobus. Ko je avtobus prišel na postajo, ga je pes obšel in pogledal, če je to njegova številka ter ugotovil, da ni. Ko je prispel drugi avtobus, je pes še enkrat preveril številko avtobusa in vstopil vanj. Avtobus je počasi speljal, pes pa je skozi okno občudoval naravo. Na koncu je vstal, šel do vrat in pritisnil na tipko “stop”.
Izstopil je iz avtobusa in nadaljeval svojo pot. Mesar ga je še naprej zasledoval, ko je naenkrat pes zavil k izmed hiš. Prišel je do vrat, spustil vrečko s stvarmi, se zaletel v vrata …. Nič. Potem se zaleti še enkrat …. Nič. V hiši je bilo vse tiho. Pes preskoči živo ograjo, skoči do okna, nekajkrat udari z glavo v steklo in se potem vrne do vhodnih vrat.
Lastnik hiše odpre vrata, stopi ven in se začne dreti na psa in ga brcati z nogo.
Mesar začudeno: ” Pa kaj je z vami, vaš pes je pravi genij! Kar zadeva mene, bi lahko vaš pes nastopil v kakšni oddaji na televiziji.”
Lastnik jezno: “Brihten?! Ta pes?! Lepo vas prosim! Že drugič ta teden je pozabil ključe doma.”
NAUK: Lahko presežete pričakovanja opazovalcev, vendar pričakovanj svojega, ŠEFA nikoli!
To je pa res pasje življenje!
Imate takšnega šefa? Ste tak šef?
Priznam, da sem se sama malce zamislila, kajti moja merila so bila vedno visoka in od ljudi sem vedno pričakovala veliko. Preveč?
Jaz pri sebi sicer mislim, da nikoli preveč, saj se na ljudi ne derem … in predvsem jih ne brcam 
… s timom sem zadovoljna, tudi nasploh sem vedno …. no, vedno je močna beseda … bom raje rekla, večinoma zadovoljna s tem kar imam ali kako so stvari narejene, vendar je vprašanje ali tudi ljudje okrog mene to vidijo z enakimi očmi.
V letih svojih izkušenj sem opazila, da se pogosto “upehajo” predvsem tisti pridni, dobri …. tisti, ki jim je mar za delo in ki jim je mar za moje mnenje. Takšni upajo, da bom nekega dne le padla v trans od njihovih zavidljivih dosežkov. No, jaz nisem ravno kot lastnik tega psa, a tudi do stropa skorajda nikoli ne skačem od vzhičenosti …..
ja, no …. mogoče, … ajde, če bi naš maček …. saj mu ni treba ravno k mesarju …. a tisto vrečko hrane bi si pa že lahko odprl sam, a?
Loading ... Ampak držim pesti… Btw, a to so bruto ali neto... 
Saša, a imaš kdaj občutek, da od ljudi zahtevaš toliko kot od sebe, čeprav to morda ni prav? Oziroma zahtevaš od nekoga nekaj, za kar morda ni najbolj primeren, ker si misliš, saj jaz tudi nisem znala, pa se se naučila in potrudila?
Pa tudi to, kako so stvari narejene… V največ primerih smo ljudje prepričani, da tako kot stvari naredimo sami, je najbolje. POtem od drugih zahtevamo, da stvari delajo točno tako, kot smo si MI zamislili. In to seveda ne gre vedno oziroma je težko pričakovati želeni rezultat, razen če niso navodila res jasna in detajlna.
Saša, zadnje čase pa nič ne odgovarjaš na komentarje:(
@Val; zdaj si me pa nadrla!
ej, ne odgovorim na en tvoj samcat komentar, ti pa takoj navališ! ja, ja, zdaj vidiš kako sem se počutila jaz, ko sem non-stop klikala in preverjala na tvojem blogu, če si že kaj odgovorila. 
… pa še te opcije nisi imela, da bi avtomatično dobila obvestilo, ko bi prišel kakšen nov komentar.
Je pa res, da že dolgo nisem odgovarjala nikomur na tem blogu, a ta dooooolgo leti le na dve vprašanji: tvoje in Davidovo.
Na Davidovo sem že na dolgo in široko odgovorila, nato pa se je nekaj sesulo in od besa, ker sem izgubila toliko časa, se k odgovarjanju nisem spravila nikoli več.
No, ajde priznam ti si mi postavila konkretno vprašanje in sem te res popolnoma zanemarila.
v svoje opravičilo bi povedala to, da me je strašansko frustriralo to, da je imela ta stran nešteto tehničnih težav. Z Janom sem bila v dogovarjanjih, da bo stran popravil in vse dokler ni na novo zaživela, sem jaz prav sovražila pokukati sem. No, tudi kakšen komentar več na tej strani bi me zagotovo spodbudil k pisanju … tako pa …
evo, sedaj je stran lepa, deluje in jaz bom spet pridna. Obljubim!
@Val; no pa odgovor na tvoje zelo kompleksno vprašanje.
, pri drugih pa četudi ne kričim, je na mojem obrazu vedno vidno, da nad rezultatom nisem vshičena.
Nisem odgovorila, ker se mi je zdelo, da bi bil odgovor vreden resnega razmišljanja in samostojne objave.
No, vseeno tokrat na kratko; ja, res od ljudi pričakujem preveč. Merila imam visoka (no, to je itak relativno) … a recimo, da vedno postavljam cilje za nekaj cm višje, kot jih lahko ljudje dosežejo. Tudi sama sebi
A pri sebi nedosego ciljev vedno nekako opravičujem in razumem
To najbolj intenzivno opažam odkar imam sina. Sin mi vse to odkrito in direktno pove in skozi njegove oči šele spoznavam, kaj vse so v preteklosti doživljali moji sodelavci.
Sina seveda neizmerno ljubim in bi zanj naredila vse in seveda v to vključujem tudi določene zahteve in vzgojne ukrepe. Npr. konkretno; tamal je bister in dokaj (:) … smo že tukaj) discipliniran za šolske obveznosti. A jaz bi več in bolje in ko npr. obljubi, da se bo v sredo učil 2 uri, potem pa temu posveti le pol ure in naslednji dan prinese 4, ko pa vem, da je zmožen dobiti 5, mu to lepo in direktno povem.
In to vedno znova.
In tako sin namesto zadovoljne mame, ki ima sina odličnjaka s kakšnimi vmesnimi cvetkami (tudi dvojke in trojke se dogajajo), je tukaj ena stroga mama, ki sicer nikoli ne vpije, a tudi nikoli ni vzhičena in navdušena nad kakšnimi peticami. 5 so pričakovane in normalne, 4 so ok, 3 in manj pa so že deležne pridige in “pametnih” nasvetov.
Težko, kajne, če se šestice, ki bi me morda lahko impresionirala, sploh ne da dobiti?
No, tako je tudi v službi.
Kot prvo, te nisem nadrla…jaz ne nadiram, ampak povem z umirjenim glasom
pa nisem mislila le na ta blog, ampak na vse tvoje bloge (če sploh jaz vem za vse 
).
Jaz odgovarjam pa že redno (to pomeni v roku 24ur)… tako da ta tvoja pripomba o nerednosti odgovorov ni upravičena
kar pa se pričakovanj tiče… Jaz mislim,d a od ljudi ne smeš pričakovati toliko, kot bi ti lahko dosegla, ampak toliko, kolikor so oni sposobni. Če pa misliš, da so sposobni več, kot sami priznajo, potem jih moraš pa spodbuditi, da pokažejo več, ne jim le očitat v smislu “pa jaz vem, da ti lahko več narediš in bolje”. Vsem se pač ne da oziroma niso motivirani
saša, isti sem kot ti. itak pa menim, da je treba od vsakega človeka (sam nisem izjema) zahtevat (skoraj) nemogoče. le tako se lahko premikajo meje! in zato smo pristali na luni. kdaj bomo na marsu? čez 50 let?!