in zraven zapraviti še 40€!
Ja, res je imam jih že nekaj preko 40, a še vedno tipkam kot ena kura. Hitro mi gre, to je res, a udarjam na ves glas in mečem roke eno preko druge, kot da ne bi bile moje.
Na naši gimnaziji v letih mojega šolanja niso veliko dali na znanje tipkanja. Hmja, očitno niso ravno pričakovali, da bodo računalniki zašli v vsako hišo. Nekatere šole so v tretjem ali ne vem katerem letniku že, imele na izbiro pri izbirnih predmetih ((to je bila neka strašna pogruntavščina tistega obdobja)), izbrati tudi učenje slepega desetprstnega tipkanja. No, pri nas je med izbirnimi predmeti bila na izbiro le tehnična kemija. Ja, in med možnostmi si obvezno moral izbrati vsaj enega. Torej; kaj sem izbrala jaz?
Tehnično kemijo seveda. Znanje tehnične kemije mi je še danes res v veliko pomoč pri vsakdanjem življenju NOT. Grrrrr!
No, a jaz očitno že od tistih dni trpim za sindromom pomanjkanja znanja o tipkanju.
In tako se v decembru srečam na kavici s kolegico, ki mi je veselo pripovedovala, da se uči slepega tipkanja. Waw, jaz bi tudi, jaz bi tudi!
Sploh nisem spraševala kje, kdaj, kako … le očke so se mi zasvetile in navdušeno že razmišljala kako bom v bližnji prihodnosti pisala še daljše poste na blogih 
Že naslednji dan prileti mail z imenom učiteljice Slavice in njeno telefonsko številko. Prijateljica mi je rekla naj se kar sama zmenim z njo. Takoj sem jo klicala in punca me izredno prijazno povabi naj se oglasim kar pri njej …. ne, ne doma, v šoli, kjer poučuje…. se bova kar v živo zmenili kako in kaj.
Malce s strahom sem šla tja, ker se mi je vseeno zdelo vse skupaj kar preenostavno. Ne morem kar uleteti taisti dan, ko sem jo klicala …. pa saj se morava zmeniti za termin …. pa jaz nimam veliko časa …. pa najbrž ona je tudi zasedena … pa kdaj se začne novi tečaj itd.
No, jaz le uletim v učilnico, kjer dva nadebudna študenta nekaj tolčeta po tipkah, prijazna gospodična ((ja, ja, gospodična bi ji lahko rekli, ker jih ni imela še 30)) pa me kar posadi iza enega od računalnikov in mi naloži nalogo, da začnem tolči po tipkah j in f. Mimogrede mi razloži, da sta to dve ključni črki, ki imata na površju zarisani dve črtici (glej ga vraga, tega nikoli nisem opazila!) in da se roke vedno nahajajo v tej poziciji. In tako jaz začnem tolči po tipkah. Nič o terminih, nič o šolnini … nič! Jaz pač tolčem. In sem vedno bolj navdušena …. wow, kar nek program obstaja in črke se ti ponujajo na ekranu, ti pa z dvignjenim pogledom na pamet tolčeš že po j,f, č in a!
Po eni uri tipkanja so me roke že pošteno bolele, saj sem jih držala, kot da bi igrala najmanj Beethovnovo simfonijo. Slavica mi je takrat prinesla še neko skripto z navodili o pravilni drži rok, telesa in pa navodila za učenje pravilnega desetprstnega tipkanja. Ohja, skripta! Ne, ne, jaz nisem tip za navodila, jaz moram človeka opazovati in ponavljati za njim. Bom jaz to osvojila kar na tečaju.
No, pa sva končno začeli debatirati o terminih!
Ja, res bo malce težje uskladiti najine termine, a baje ne bo težav, saj ona je vsak torek in četrtek na tečajih. Vse od petih do osmih popoldne. Jaz lahko bojda uletim kadarkoli bom našla čas. Ona je tako ali tako tam. Jaaaaa, in plačilo?
“Ja, takole je”, mi pove “ali rabite potrdilo?”
“Potrdilo? Kakšno potrdilo?”
“Takšno, da ste opravili tečaj desetprstnega slepega tipkanja!”
“In kaj naj s tem? Si uokvirim in obesim na zid v pisarni? Lepo vas prosim, jaz bi rada le znala slepo tipkati!”
Potem pa ni težave, mi pove. Vi boste prišla, kadar vam bo ustrezalo in midve bova zelo, zelo hitro to obvladali. Plačilo pa mi prinesite kar na roke. Vi precenite koliko mi bi dali za to … a veste, jaz to počnem na tak način prvič ((ahja, jaz pa verjela)) in ne vem koliko bi ocenila, da je vredno takšno delo. Za boljši občutek mi je punca povedala še naslov spletne strani, kjer objavljajo podatke o ceni za redne tečaje – tiste, kjer ti dajo še potrdilo za na steno
Joj, kako sem težila doma s to ceno. Pa ni mi mogla dati težje naloge, kot da si ceno izmislim sama. Gor in dol in več in manj …. pa da ne bo mislila, da ne cenim njenega truda ….. pa po drugi strani pa itak ne bo prav nič počela z mano, ampak me bo kar tja v kot dala in me pustila da tipkam … konec koncev pa punca goljufa ….. a bi sploh šla v to ???
Na koncu sem dvignila 60€ in ji jih pri naslednjem srečanju dala. Mirno jih je vzela, se zahvalila in niti pod razno komentirala ali je to dovolj, preveč, premalo ….
Naslednji termin nisva veliko naredili, kajti bližal se je novoletno božični čas, učilnica je bila prazna, ona pa je ravno ugotovila od kje se ji zdim tako znana. Pred kakšnimi 7 leti je delala pri nas. Bojda. Se jo bežno res spomnim. Njena prva študentska zaposlitev. In namesto, da bi tipkala, sva razpravljali o tem in onem iz naše službe. Saj je konec koncev vseeno kdaj se naučim tipkanja … zdaj je zadeva štartala in le vprašanje časa je, kdaj bom tipkala, kot profi.
Prišel je četrtek, zadnji dan pred božičnimi prazniki …. naša pisarna je bila polna ljudi, komaj sem odnesla pete in ob 6h trkala na vrata učilnice za tipkanje. Nič! Vse tiho! Povlečem telefon iz torbe in opazim, da imam neodgovorjen klic. Slavica me je klicala. Kličem nazaj in me skorajda okara, zakaj nisem prišla ob 5h. Ob 5h? Saj sva dogovorjeni za gibljivi čas! “Ja, ok … ampak danes sem bila sama in sem čakala le vas. Ker vas ni bilo, sem odšla domov.”
Ufff, sem bila jezna. Res! Prvič malo vaje, drugič kup pogovora, tretjič zaprta vrata, sedaj pa počitnice in vse do novega leta nič!
A sem se kmalu pomirila in se veselila mirnih in uživaških počitniških dni, ki so bila pred mano. Pa še vadila bom lahko in jo v januarju popolnoma impresionirala s svojim znanjem.
Ja, ja, malo morgen! Vajo, ki sem jo dobila na CD-ju in naj bi jo naložila na svoj računalnik, nisem in nisem spravila v obliko, ki bi mi pisala čžš-je. In da bi bila stvar še hujša, ko si prišel do vaje, kjer naj bi odtipkal č, te program ni spustil naprej brez pravilno odtipkanega znaka. Grrrrrr!
Enkrat sem poskusila še s skripto v naročju, a jo kaj hitro zalučala v kot, saj to z gledanjem v skripto in pogledovanjem v ekran, je bila prava nočna mora. Eh, bom jaz to s Slavi poskušala!
In končno januar! Torek po praznikih. Da ne bo spet podobne pomote in bi me punca čakala zamanj, sem ji poslala sporočilo, da so moji torki v letu 2009 zasedeni s tečajem ruščine in da pridem v četrtek. Odgovor prejmem šele v sredo pozno popoldne. Dolgo pismo, kjer mi dekle pojasni, da je s tipkanjem popolnoma prenehala in mi želi veliko sreče in uspeha ter da se vedno lahko obrnem nanjo, če rabim kakšen nasvet.
Aaaaaaaa??!!!
In kaj če se dobiva kje drugje?
Ne! Ne želi niti t več slišati od tipkanja!
Ja, ampak jaz sem plačala 60€ za tečaj tipkanja in sedaj od tipkanja ne znam niti t!
Nekaj dolgih mailov sem in tja in njeno čudno razpredanje o tem, češ koliko ur je investirala vame …. torej; toliko plus toliko … hop, cup : oddelala sem že 40€, vrnem vam jih 20.
Aaaaaaa??!! Ženska, saj sem plačala za bodoči rezultat! Za to, da bom na koncu znala tipkati in ne koliko časa boš ti sedela poleg mene in me spraševala o zdravju in počutju bivših kolegov!
Užaljena, ker ne razumem njene težave in razočaranja, ki naj bi ji ga bojda naredili v šoli, kjer je poučevala, je želela moj bančni račun, kamor mi je nakazala 20€.
In danes mesec dni kasneje? Tudi t od tipkanja ne znam več, kot sem znala pred decembrom 2008! A za 40€ sem opravila malo šolo naivnosti in plastično operacijo podaljševanja nosu! No, šola res ni draga, a ne vem, če sem si ravno takšne želela.
Loading ...
Jaz pa znam….samo malo me daje, če nimam ravno nove tipkovnice, pa če preveč hitim menjam črke – sem pač dislektična slepa tipkarca. Sem pa šla na tečaj in imam pisno potrdilo …370 udarcev na minuto s tem, da ti vse slovnične napake odbijejo, kar je bilo pri meni veliko…pa gimnazcija končana gor ali dol…ja slepo tipkanje je zakon in res se ti ga splača naučiti. lp Radirka