Da se ne bom lažno delala pametne, naj povem, da me je za ta zapis navdihnil Anej.
Takole; jaz se po branju tega prispevka počutim kar v redu, saj bi v primeru, da bi bil ta zapis v stilu Cosmopolitanovega testa, bi jaz padla v skupino “Odlično vam gre”, kljub kakšnim manjšim pregreham. Priznam, ob točki 12 in 21 sem se le morala malce ustaviti in zamisliti … khmm …. ja, ja, se bom poboljšala, obljubim.
Torej …. jaz spadam v skupino fosilov, ki s(m)o v službo začeli hoditi takrat, ko so bili telefoni pritrjeni na isto-stalno mesto in s(m)o doživljali popolno razodetje ob polkilskih ceglih, ki smo jih končno lahko prenašali naokrog in se z njimi kitili, kot višek posovnih dosežkov, faks ((faksimile in ne univerza)) pa je bil čudo tehnike, ki je še preden smo ga dodobra osvojili, že odšel v pozabo. In prav zato … morda …. e-mail dojemam malce drugače od novodobne mularije.
Zame je e-mail komunikacija, kot vsaka druga. Popolnoma enako, kot pogovor v živo, le neka faza v razvoju orodij za komuniciranje. Nekoč smo se morali srečati, si podati roke, se smehljati in šele potem povedati, kar nam je ležalo na duši. Kasneje smo smehljaje in stresanje rok nadomestili s pisanjem po kosu papirja, ki smo ga nato vtaknili v neko mašino, ki je po čudnem magičnem postopku, ta isti ((ali pa ne čisto isti)) počečkani kos papirja, na drugi strani sveta, v nekem drugem podobnem strojčku, spravil na plan. No, vmes smo se še nekaj mučili s tipkanjem teletekstov, ki so bili ravno pravšnji uvod v moje mučno učenje, ali bolje rečeno iskanje tipk po tipkovnici, ki sem jih ob uvedbi maila, dokaj uspešno nadgradila v triprstno navzkrižinnavzkražno precej hitro in močno (ali pa mučno) tolčenje po računalniških tipkah.
In ker spadam med fosile, ki so nekoč tako v mimohodu, tudi na brezvezna vprašanja o vremenu in zdravju otrok, ali pa na težka vprašanja, ki zahtevajo najmanj polletno raziskovanje in hud razmislek, odgovarjali vljudno in z nasmeškom in nikakor in nikoli brez besed oddrveli mimo sogovornika, to navado ohranjam še danes, pri komuniciranju z maili.
Na vsak mail odgovorim takoj, ko ga preberem. … no, skoraj …. včasih sem malce zmedena in ob obilici mailov, kakšnega spregledam, a vseeno se potrudim, da v roku 24 ur maile “počistim”.
Če me nekdo sprašuje za kompleksnejšo rešitev, mu odgovorim takoj na kratko odgovorim le s tem, da sem mail prejela in ga bom v nekaj dneh tudi podrobneje obdelala. In če sem na dopustu, imam vključen avtomatični odzivnik, da oseba ne dobi občutka neresnosti z naše strani.
To je navada, ki jo pri nekaterih mojih sokomunikatorjih najbolj pogrešam. Nemalokrat se mi je zgodilo, da sem poslala mail, na katerega ni in ni bilo odgovora. Ko sem po kakšnem tednu dni spraševala kaj dogaja, pa sem dobila odgovor, da se je medtem aktiviralo že kakšnih 30 ljudi, ki vsi že besno iščejo rešitev, ki bo vsak čas pripravljena, lepo zapakirana in poslana na moj naslov.((ja, ok, malo pretiravam, a dojeli ste point, kajne?)) Halo??!! Res lepo od njih! In kaj, če bi na moj mail le takoj na kratko in vljudno odgovorili in me razbremenili skrbi?
Sama mail uporabljam kar prepogosto. Ker sem obsedena z izkoristkom časa, je mail zame več kot dobrodošel novodobni pripomoček. Sedim v pisarni, maili kar letijo k meni, riti mi ni potrebno niti dvigniti iz svojega pisarniškega stola, vzamem si nekaj časa za razmislek, naloge lahko kar iz istega stola razdelim med sodelavce … njihove odgovore dobim po mailu, …. jih skombiniram … ali prevedem in pošljem naprej, nazaj … na več ljudi hkrati, v več jezikih hkrati, za ljudi v različnih časovnih območjih, … delam lahko ponoči, ne skrbi me ali so ljudje budni, zdravi, pripravljeni, na WC-ju, mačkasti ….. Skratka super stvar!
In ob tem včasih pozabim, da je morda med temami tudi kakšna takšna, ki bi bila bolje sprejeta z mojim nasmeškom na ustih in starodavnim stiskom rok.
Jah, bomo delali na tem! 
Za tiste, ki se vam ne da brati pa zvočni posnetek mojega zapisa: e-maili-blog
Loading ...
Whoa, zvočni posnetki pa so ql! Lahko hodim ali spim in ob tem poslušam dobre bloge. Odlična pogruntavščina. To bi lahko počelo več blogos pripadnikov. In tudi profesorjev …
Asta, ti pa ne moreš spati?
Noč ima svojo moč; zakaj vendar bi jo prespali (več kot je treba?