V naši stavbi sta dve podjetji. Obe od istega ameriškega lastnika, obe vodiva skupaj z mojim možem …. no, če sem čisto natančna sem v eni jaz popolno odgovorna in ji posvečam 80% svojega časa, v drugi pa je podobno z mojim možem. Obe firmi imata poleg vodstva skupno še računovodstvo, tukaj pa se pravzaprav konča.
Eno se razprostrira v pritličju, drugo v prvem nadstropju in čeprav nas je vsega skupaj v stavbi slabih 20 ljudi, se delavci enega in drugega podjetja med sabo ne družijo, nekateri celo ne vedo za imena drugih. Loči jih nadstropje, ločijo jih vrata in loči jih povsem nepovezano delo.
Tisti iz pritličnega podjetja, ki je pretežno proizvodno (treba je peči CD-je, DVD-je, treba jih je pakirati, zlagati, nalagati – skratka fizično delo …. po 100.000 mesečno) začenjajo ob 7h zjutraj, tisti iz zgornjega podjetja, ki pa se ukvarja z organizacijo seminarjev, prodajo knjig ipd. materiala hkrati z računovodstvom in upravo, pa začenjamo ob 8h.
Zgornji smo “đombe” – obstajamo že 12 let, spodnji so “gušteri” – na svetu so šele slabi 2 leti.
Spodnji imajo majhno sobico, kjer si lahko pripravijo napitke in malce poklepetajo, zgornji imamo celo čajno kuhinjo (žal tako je bila stavba narejena še preden smo jo najeli).
In tu pridemo do glavnega problema; zgornji imamo opravka s strankami, ki nam kdaj pa kdaj prinesejo napolitanke, čokolado ali kakšno sadje. In tako se poleg polnega hladilnika, ki ga fine dečve, ki želijo hujšati, napolnijo z jogurti ali kakšno solatko, ki si jo prinesejo za malico, včasih bohotijo tudi napolitanke, piškoti, celo kakšne tortice in čokolade.
Sama o tem nisem nikoli razmišljala, vse dokler nisem slišala, da spodnji “trpijo” ob vodi in Cedeviti, medtem ko se zgornji bašejo z napolitankami.
In nekaj dni zatem moj mož za pridne mravljice spodnjega podjetja naroči pizze. Mmmmm, vonjave se rade širijo navzgor in tako povzročijo vprašljive in zavistne poglede tazgornjih.
Jao, jao!
Ne vem zakaj ni nihče zavisten, ko taspodnji preživijo cel vikend ob pekačih ali ko računovodstvo tik pred bilanco dela tudi po 12 ur na dan. Ali ko nekateri sploh ne uspejo skočiti na malico … ali …??!!
Loading ...
Ampak držim pesti… Btw, a to so bruto ali neto... 
A kaj takega pa ni mogoče pričakovati, da bi pa kdo kar sam od sebe prinesel pipškote, ki jih je čez vikend preveč napekel? Mi smo se pa v oddelku zmenili, da vsak teden nekdo prinese sadje pač za določeno vsoto. Prav fajn pogruntavščina.
V bistvu izgleda kot da gre za 2 oddelka in niti ne 2 podjetji. Je pa ponavadi vedno tako da nekdo zavida drugemu. Odvisno od situacije. Ponavadi vsi opazijo dobre stvari drugega oddelka/podjetja, slabih pa ne.
Če pa želiš, da se družijo med seboj pa organiziraj kak piknik, novoletno srečanje, itd., da se malo nakonektajo pa bo potem lažje
@ Val, a misliš, da naši tole berejo? Ker v torek smo imeli lubenico, danes piškote
Ne, saj poanta sploh ni v tem, da ne bi bilo nekaj vedno tukaj na voljo. Imamo itak hladilnik, mikrovalko, polne stalaže pijače, čajev, celo kakšni piškoti, čokolade se valjajo po hladilnikih dolgo časa … nekateri si včasih nosijo kosila od doma, drugi gredo v trgovino zase in še nekatere … Ampak imamo eno omaro na hodniku, kamor spravljamo piškote, napolitanke in bonbone, ki so namenjene za pogostitev strank. Stranke prihajajo k nam vsak četrtek in takrat jim v nekakšni recepciji pripravimo mizico “pogrni se”. In te piškote so nekateri lačni iz “zgornje” firme začeli papati. Not a big deal, če vzameš par napolitank, ko si lačen in je daleč do trgovine, hladilnik pa slučajno prazen, je pa big deal, ko začnejo tisti, ki ne posegajo v “napačno” omaro razmišljati, da se jim godi krivica.
@Anže; čim je skupina ljudi večja od 3 že nastajajo grupice. Pri nas imamo že “zgoraj” dve večji sobi in seveda se te dve sobi niti ne pokompata tako dobro med sabo. Ampak dve nadstropji … opa to je pa še huje
sploh ker je med njima res veliko razlik.
Zgornji so bolj “moji”, ker to firmo z večinskim vložkom časa vodim jaz, spodaj so pa od “mojga”.
Tisti spodaj so v povprečju vsi vsaj 10 let mlajši (gre v večini za študente)
Tisti “zgoraj” so tudi po stažu že “đombe”, medtem, ko so spodnji še precej frišni.
Zgoraj so stalno zaposleni, spodaj bolj fluktuirajo .. razen parih izjem.
Mislim, ne gre mešat … se ne da in tudi nima smisla! Ampak tole s temi napolitankami in pizzami me je pa res pogrelo!
Saj Saša ima prav, glede skupine, ki nastanejo v podjetju…ampak na žalost to se dogaja povsod!!!Ne glede na to ali je majhno ali veliko podjetje.
Moram priznati, da sem tisti, ki dela med “spodnjimi” in vidim, da pri nas nista samo dve skupine temveč mnogo več ziher 4…
Ljudje smo si različni in ne moremo vsem ugajati, to je dejstvo, poleg tega smo res fizično ločeni (1. in 2. nadstropje).
Jaz bi predlagala en dan druženje npr. en piknik ali kosilo in bi sedežni red določila tako, da ne bi bili skupaj s svojo najljubšo sodelavko ampak totalno mešano!!!
Kaj pravite? mogoče naslednjič, ko bo kakšna pizza v podjetju bomo malicali vsi skupaj in ne samo mi ta “spodnji”
@Daniela; bravo za prvi glas od “taspodnjih”
Dober predlog, čeprav vraga pri tako majhnem številu sodelavcev, kot ga imamo pri nas še nisem pomislila, da bi morala delati poseben sedežni red. Jaz še vedno lahko zavpijem preko mize in nadrem kogarkoli od prisotnih