Večna dilema: kdaj je nekdo dolžan vprašati in kdaj dolžan razlagati brez vprašanja.
Pri sodelavcih imam vsekakor raje tiste, ki veliko sprašujejo, kot tiste ki so več ali manj tiho. No, najraje imam tiste, ki pametno sprašujejo, a tudi tiste, ki sprašujejo preveč in vse povprek imam mnogo raje, kot tiste, ki mislijo, da že vse vedo ali še huje, tiste, ki se bojijo vprašati, da ne bi izpadli neumni.
In vedite, da jaz jezika ne šparam. Redko, če sploh kdaj. ((To se najbrž vidi tudi pri načinu mojega izražanja na blogu))
Če nekdo pove vic, ki mi ni smešen, se mu ne bom smejala in bom vsekakor povprašala za smisel, četudi izpadem največja ‘blondinka’ na svetu.
Ravno pred kratkim smo imeli srečanje ohinsplohpomembnihfac iz našega posla. Za mizo je sedelo kakšnih 60 ljudi iz različnih držav sveta. Debata je tekla o pravilnem izražanju govornikov na seminarjih, ki jih organiziramo. Če sem še bolj natančna, enourne govore, ki tečejo v živo, ponavadi posnamemo, izdamo na avdio mediju in to stvar tržimo. Govornik govori 1 uro na temo osebne rasti ali kaj temu ppdobnega …. načeloma je vseeno kaj je sama vsebina in v eni uri neprekinjenega govora pred publiko se je tudi najbolj izkušenim težko ogniti popolnoma vsakemu lapsusu. Seveda na posnetku pride bistveno bolj do izraza vsaka v živo neopazna izrečena neumnost, zato naj bi pred izdajo posnetek podrobno pregledali in izrezali vse stavke, ki morda niso najbolj jasno razloženi ali opredeljeni. Če sem še bolj natančna, to pomeni, če npr. govornik v navalu čustev pove, da se da na ta način zaslužiti ogromno denarja, je to nenatančna opredelitev in morda bi lahko nekdo rekel celo zavajanje publike in bi takšna izjava morala biti podana npr. na ta način v preteklem mesecu sem sam zaslužil 220.000 € bruto dohodka … – konkretno opredeljena dejstva, ki so dokazljiva in niso posplošujoča, niso žaljiva, ne zavajajo, ne promovirajo nobene religije, politične stranke, niti kakšnega produkta, ki ni vnaprej odobren. Skratka sicirali smo vsak stavek in prehajali v skarjnosti, ki v realnosti niso mogoče. Moja roka je bila dvignjena na vsakih 10 minut in ugovarjala preveliki želji po perfekcionizmu. Morda bi nekdo rekel celo prevečkrat, vendar z zadevami, ki mi niso jasne, ki jih ne morem “kupiti”, se ne morem preprosto strinjati. In če sem tiho, se strinjam in sem jih “kupila”.
Moj sin je ravno včeraj rekel, da imam mnenje za vsako stvar, razen za padalstvo. In 2 minuti kasneje je dodal, da imam najbrž tudi za to, kakšno stališče. Ne vem kje je sicer vzel padalstvo, ampak o tem res nimam kakšnega blagega pojma, a mnenje zagotovo. 
Torej, jaz sprašujem, komentiram, oporekam, če mi je le dana možnost.
Ko sem začela pred več kot letom dni pisati svoj osebni blog, se na te stvari nisem spoznala. Vprašala sem prijatelja, ki me je napotil na prijatelja in fantje so mi odprli domeno, uredili gostovanje na nekem serverju, mi uredili design bloga, mi dali nekaj napotkov okrog pisanja in uporabe programa … jaz sem seveda ogromno spraševala in stvar je funkcionirala. Vse do trenutka, ko so meni začeli izpadati lasje, kajti strežnik, kjer sem z blogom gostovala, se je stalno “podiral”.
Spet sem spraševala in ker sem takrat ravno odpirala dodatni nov blog – ta, ki ga ravno berete, je bil čas, da nekaj ukrenem glede gostitelja. Svetovali so mi menjavo.
Vprašam kolega, ki mi je svetoval menjavo, ali bo stvar delovala tukaj bolje …. Ja, je bil odgovor …. nato pa nova vprašanja kam naj se obrnem, kaj naj naredim in na vse sem dobila ustrezne odgovore, ki so me zadovoljili. Spletna stran je bila prenešena, zadeva od takrat dalje deluje brez težav.
No, ja!
Čeprav silno rada fotografiram in imam svojih fotografij na tone, jih skorajda nikoli nisem nalagala na blog, kajti ob vsaki fotografiji, ki sem jo želela objaviti, sem naletela na nešteto težav. Spraševala sem ljudi, ki se na te stvari bolj spoznajo, nekaj so začasno uredili, jaz sem lahko naložila konkretno fotografijo in bila srečna vse do moje naslednje želje po nalaganju nove fotografije.
In tako več kot pol leta.
Končno je meni prekipelo in kolega povprašala, kako zadevo urediti dokončno. Nalaganje fotografij na blog pa res ni tak projekt, ki bi vedno terjal poseg IT strokovnjakov. Konec koncev sem to nekoč počela sama, brez težav.
In končno sem izvedela, da so me pri Hitrost d.o.o., ki je moj zadnji gostitelj, prenesli na strežnik, ki ne dovoljuje nalaganja fotografij. Aaaaa?? Saj sem jih nekaj časa celo lahko nalagala … seveda ob pomoči bolj spretnih ljudi!!? Baje paket, ki omogoča nalaganje fotografij ni prav nič dražji od tistega, ki sem ga imela jaz. Zakaj so mi torej prodali manj efektivno različico? Baje sem takšno izbrala??! Jaz? Pa saj pojma nimam kaj pomeni takšna hitrost in php in css in sql in kaj vem kaj je še zapisano v paketu!
Jaz sem samo selila svoj blog, ki je prej omogočal neproblematično vstavljanje fotografij in zagotovo ob selitvi povedala, da selim BLOG!
Tisti, ki stvar ponuja bi najbrž moral vedeti, da povprečni uporabnik bloga, na strani objavlja tudi kakšne fotografije in nima pojma o računalniških izrazih, ki opisujejo kaj nudi kakšen od njihovih paketov. Ko sem se malce sarkastično pripomnila ((tako meni podobno)), da ne vem zakaj že v osnovi vsakega ne preusmerijo na večji paket (ki stane ISTO!!!), mi je gospod odvrnil, da bi mi vsekakor lepo vse razložili, če bi jih jaz le VPRAŠALA.
Pa saj se hecajo, kajne?! Kaj vraga pa naj jih vprašam ob tem, ko kot popolni laik iščem le nekoga, ki mi bo omogočil, da pišem blog. Zame je blog le ekran, kjer vidim stvari, ki jih napišem ob uporabi tipkovnice. Jasno, da potrebujem program, da potrebujem internet, da potrebujem nekega gostitelja … od tu naprej pa se moja vprašanja ustavijo, sploh če pred tem vse zadeve kar nekako skočijo iz računalnika.
Le kaj za vraga sem tokrat pozabila vprašati?! 
Loading ...
[...] po vrsti, ker nisem prepričana, ali je ključen začetek bloga ali njegova pomembnost ) objavila prispevek o tem, kako pomembno je postaviti pravilno [...]
Hjoj, tale tema je pa odprla bojevite diskusije
Komentiram iz pisarne. Še 10 minut pa bo konec. Ravno čakam, da se CD-ji spečejo, zato sem tas čas izkoristil, da komentiram na amec blogu. Pozdrav od vseh v pisarni!
Zanimivo, tudi mene je kar nekaj ljudi že opisalo da imam o vsem svoje mnenje. In pri 99% stvari imam svoje preference. Praktično nikoli mi ni vseeno v katero restavracijo grem, ker mi ni določen dan ene pašejo, druge ne. Točno vem kakšno denarnico hočem in zato ne maram kar enih freebie zadev. Zaljubila sem se v en telefon, ampak ga hočem samo v ENI barvi, čeprav bi ga v drugi barvi podaril moj dragi. In še in še je takih zadev…
Ne morem si pomagati, da se mi ljudje brez mnenj in preferenc ne bi zdeli medli, neizraziti, mlačni.
In tega ne maram. 
Sunshine…a pa moraš res prav za vsako stavr imeti mnenje? A ti prav za nobeno stvar ni vsaj malo vseeno? To se mi zdi namreč sila naporno oziroma kar nekoliko stresno. Poleg tega si sploh ne predstavljam, kake travme doživljajo tisti, ki te želijo razveseliti in ti kaj podariti, ko pa najbrž narediš kisel nasmešek, če žoga ni prave barve
No, gotovo se sem in tja najde kaka reč, kjer mi je vseeno. Je pa to redko. In ne, zame ni nič posebej stresno – je v mojem življenju precej mnogo bolj stresnih stvari. Da me je pa težko zadovoljiti mi je pa kristalno jasno.
[...] 3, 2008 K pisanju tega prispevka me je spodbudila Sunshine, ki je v prispevku na Amecovem blogu objavila komentar, v katerem je priznala, da je ena izmed tistih ljudi, ki imajo praktično prav o [...]
@Val; midve s Sunshine se tukaj izredno ujameva. Ja, tudi jaz imam o vsem svoje mnenje in res me je težko zadovoljiti. Pravijo, da imam visoka merila in to je ena od mojih problematičnejših lastnosti v službi. Sploh ne norim ali težim ipd. a redko skačem od navdušenja in ljudi včasih ubije, ko me poskušajo očarati in jim to uspe šele, ko so že skoraj izdihnili.
), ali pa včeraj, ko je druga kolegica postavila med mojo odsotnostjo krožnik z narezano lubenico, ki jo je častila v čast prvemu šolskemu dnevu svoje hčere. Ali pa, ko me mož pokliče in povabi na kavo, ali pa današnja nepričakovana ponudba od Sunshine, da mi priskoči na pomoč oz. že to, da je opazila, da sem v stiski je veliko… To so stvari, ki me zadovoljijo in navdušijo, ampak to pač nima veze z izdelanim mnenjem, ali pač? 
Po privatni strani pa je pravzaprav drugače. Moji vedo, da me z nakupom nekih materialnih stvari tako ali tako ne morejo navdušiti. Zato tudi ne maram (ja, res ne maram), da se mi v službi npr. kupuje neka BV darila. Res se mi zdi neumno, ko nekdo zbere denar in pošljejo “žrtev” v Spar po denarnico zame. Me pa impresionira pozornost, kot je npr. danes, ko mi je sodelavka prinesla košček peciva, ki ga je včeraj spekla doma (no, tudi ostalim, da ne bo pomote, da je samo meni nekam lezla
Khm vidim, da si že takoooo visoko na Maslow-ovi lestvici potreb, da te je materializem povsem zapustil. No jaz še lezem tja gor hehehe
Sicer pa, ali vsaj hlinita zadovoljstvo in navdušenje, ali se morajo res vsi pretrgati, da vama ugodijo? 
A pa imajo vsaj kako korist od tega, ko se tako matrajo ali odidejo še bolj razočarani, ko opazijo vajin ponarejen nasmešek? 
Ampak s tem ni nič narobe… Dokler ne kritiziraš drugih, ki mislijo drugače. Saj zato je pa vedno zanimivo komentirati tvoje objave, ker sva nemalokrat na nasprotnem polu (včasih namenoma 
, zato pa se sproži zelo fajn diskusija.
Btw dve tako zahtevni punci kot sta vidvi s Sunshine…hjoj…
Kar se pa različnosti mnenj tiče… toliko sem te že spoznala, da vem, da imaš za svoje mnenje, ki je npr. drugačno od mojega, vedno pripravljene argumente.. pravzaprav jih stresaš iz rokava, da jaz vmes komaj zajamem zrak
Kar ap se visokih meril tiče… Od nikogar naj ne bi zahteval več, kot lahko zahtevaš od sebe, pravzaprav včasih lahko zahtevaš kvečjemu manj. Sicer pa imamo prevečkrat prevelika pričakovanja.
Ne, jaz tudi zadovoljstva ne znam hliniti.
In priznam, da sem hudo zajeban karakter in da mi je zelo težko ustreči. Včasih ljudi tudi že v naprej opozorim na to. Sploh pri materialnih stvareh, kjer sem sto let sposobna iskati pravo variacijo zadeve, potem naj jo pa nekdo najde ob bežnem sprehodu skozi BTC. Naka. Ne gre. 
Aja, po mojih izkušnjah do takih ljudi nihče ne more biti bolj strog in perfekcionističen, kot smo mi sami. Iz istega razloga težko delegiramo pomembna opravila, ker se najbolj zanesemo nase. Prav tako dosti stvari prevzamemo nase, ker vemo da bomo že kako shendlali in preživeli, za druge pa nismo vedno sigurni.
Saša, a lahko prosim pogledaš, če je en moj včerajšnji komentar obtičal v spamu? Skoraj prepričana sem, da sem vse v redu naredila, a ga ni objavilo.
Meni se zdi to še vedno stresno…kot da ne zaupaš v sposobnosti drugih. Ali pa gre za to, da mogoče kar nekoliko zanalšč oceniš ideje drugih za nefajn, ker so se pač oni spomnili pred tabo? Pišuka, malo že meji na “špilanje boga”…kar jaz delam, je edino pravilno?
Jah, si kar predstavljam, da ti je težko ustreči. Saj jaz tudi še zdaaaaleč nisem z vsem zadovoljna in imam ta “kompleks”, ko mislim, da je tako kot delam jaz, najboljše v danem trenutku, ampak se me da prepričati tudi v nasprotno 