Zadnjič sem naredila “katastrofalno” napako, nekaj minut čez dvanajsto sem iskala kolegico, jo snela ustavila na stopnicah in milo vprašala, če bi imeli sestanek.
#$!!*!!@! se je skoraj slišalo, a dejansko se je reklo:” Ti, ravno na malico grem. S Tomažem ((mojim, ki itak brez malice ne more preživeti dneva)) bova ful hitra, ker se nama itak obema mudi.” In iz polurne malice sta prišla čez tričetrt ure 45 minut. Raje ne vprašam kako dolgo traja malica, ko se nikomur nikamor ne mudi. 
Malica mora bit in pika! Le kako zdržati tempo, ko po desetminutni zamudi ob prihodu na delo in polurnem jutranjem kofetkanju, nepremično zreš v bleščečo se škatlo, dviguješ telefonsko slušalko in neprekinjeno “garaš” vsaj 3 mukotrpne ure. Ob pol dvanajstih je tako nujno potrebno začeti razmišljati o odhodu na malico in se naslednjih 15 minut zbirati, počakati celo kolono bab, ki se morajo tik pred odhodom zvrstiti na našem ubogem in edinem WC-ju, nato pa se z enim avtom odpeljati v enega od bližnjih lokalov.
Pri Rasemi je postrežba hitra, izbor ni ravno pester a nekaterim se vsake toliko časa prileže kakšen čevap, dobra topla lepinja in konkretna doza solate. Nekako bi se malica v pol ure še izšla, če ne bi takoj po kosilu sedla še kakšna kavica, a ker Rasema ni ravno znana po dišeči črni opojni tekočini, se četica premakne nadstropje višje.
Iskanje ustreznega parkinga, trpanje četice v in iz avta, prestavljanje iz lokala v lokal ter zbiranje kovančkov za plačilo malice in kavic, nikakor ne more pasti pod 20 minut in če temu prišteješ še samo malicanje, potem je ustrezno temu “malica” dolga vsaj 50-60 minut.
V razdalji lepega 5 minutnega sprehoda imamo po novem restavracijo Harfa. Vsako nedeljo zvečer nam pošljejo seznam kosil za ves teden in že vnaprej se nam cedijo sline. Haleluja za lokal, ki končno pripravlja tudi kaj drugega, kot pohance, klobase, pomfri in čevape! A kaj, ko natakarji še vedno ne razumejo, da je čas okrog dvanajstih ponekod tudi čas “MALICE “(!). To naj bi pomenilo hop-cup … prinesi, odnesi, vmes se poskusi ne (!) vsaj 3x zmotiti in prinesti soka namesto Coca-Cole in že ob zadnji kavi na mizo postaviti račun, pokasirati v sekundi in BAM, folk na cesto, da se spravi spet delat! Pri Harfi traja samo postrežba vsaj 50 minut in s sprehodom tja in nazaj smo spet na istem. Ahja, pa kuhar obožuje korenček. Vsak obrok ga ima …. jaz pa … oh, samo še rdečo peso ljubim manj ((da ne rečem bljuk in bljak)), kot korenček.
10 m razdalje od našega vhoda se bohoti restavracija, ki nudi malice in kosila. Ne, tja ne zahajamo! Smo prenehali že pred kakšnimi 5 leti in tri lastnike nazaj. Tam imam namreč občutek, da vsi vztrajno čakajo na naval težkokategornih rudarjev in železarjev, saj nikakor ne zamenjajo menija in na njihov jedilnik ne postavijo niti kuhanega korenčka, da o zelenjavi na žaru ali kakšnih lažjih testeninah niti ne govorim. Vampi, golaž, z oljem cedeče se jedi so nekaj, kar nam je zadnji lastnik navdušeno poskušal prikazati, kot obrok prihodnosti, ko nam je pošiljal vabilo na kosila. Še kavice ne gremo sprobat!
Mene še najbolj mika Separe cafe restavracija. Tam na korenček še nisem naletela. Lokal so odprli skoraj istočasno, kot Harfo in še enega ((katerega še nisem uspela spoznati)). Tri dobre restavracije za lažja kosila v razdalji 100m, pred tem pa le težko kategorne restavracije z vampi in golažem? Le kaj so mislili?!
No, da se vrnem v Separe; kosila so krasna, kuhar na srečo korenček prepušča tistim iz Harfe, morda so cene za vsakdanja obedovanja rahlo previsoke, a kljub temu je Harfa vedno korak pred Separejem. Po Harfi se nam namreč cedijo sline, vonjave Separe-ja pa žal ne pridejo do nas ((le zakaj se tudi tam ne spomnijo na pošiljanje jedilnikov)).
A boljše osebje so očitno pobrali slednji. Medtem, ko v Harfi strežejo fantje, ki imajo ne le dve, ampak tri leve roke, so vse “tadesne” očitno pobrali v Separe-ju. Priznam, da sem bila sprva malce presenečena, ko me je natakar vzel za “svojo” in me že po drugem obisku tikal, a vse skupaj sem vzela za kompliment, češ da bi me zlahka dodal med študente 
, osvojil me je s tem, da je že pri drugem obisku povprašal, če mi spet prinese kratko kavo brez in kozarec vode, ko pa mi je danes na mizo postavil še krožnik naložen s češnjami in rekel, da jih mora pač razdeliti, saj jih ima preveč in bodo drugače zgnile, pa me je oborio s nogu očaral.
A konec koncev kljub čevapom pri Rasemi, golažu pri sosedu, korenčku pri Harfi in češnjam pri Separeju, jaz ostajam zvesta svoji “menaški” – posodici, ki jo prinesem od doma, kjer včasih naložim solato, drugič testenine, tretjič meso. Je poceni, parkinga mi ni potrebno iskati pa še natakarji me ne spravljajo ob živce. Ahja, pa z malice “pridem” še prej, kot v pol ure.
Loading ...
Tole z malico povsem drži…nikakor ni dolga samo pol ure… Jaz sicer že nekaj čase na obedujem več v naši menzi (baje se to celo tako pozna, da sedaj ko imamo novega kuharja, nam je direktor “zagrozil”, da nam bo odtrgal od plače del za malico, ker drugače se mu investicija v restavracijo ne povrne
). Torej jaz si malico nosim s sabo in si res privoščim nekje 20-30 minut odmora za to, da pojem in zraven popijem še kakšno kavo. To storim v naši mali kuhinjci in s kolegom, da ni dolgčas 
Včasih, ko sem bila še popolnoma naivna delavka, sem ob gužvi dejankso vzela sendvič in pomalicala kar med delom, ampak ko človek opazi, da nekako se ne ceni tega tvojega vložka oziroam ko vidiš, da nekateri pa kljub temu da je res kako nujno delo za narediti, grejo na pavzo za celo uro in niti na kraj pameti jim ne pade, da bi pa morda tisti dan malce potegnili šiht, se sprašuješ, če nisi ti enostavno tisti, ki je tu “neumen”. Tako da zdaj imam vedno brejk, toliko daleč pa še nisem, da bi prestavljala sestanke zaradi malice… Ampak kaj se ve… 
Maš srečo, da ljudje sploh pridejo nazaj iz malice, ko pa imate toliko lokalov.
Pri nas ni v okolici ni nič kaj posebno zanimivih lokalov.
Mogoče le za dobro kavo (prodajni salon Maros). Kar v Spar hodim po sadje, jogurte, pa kakšen sladoled vržem vase.Štampljamo se, zato malica ni daljša od 30-ih minut. Kosilo pa pojemo kar doma.
No, ja… Nekateri delamo v takšnih privat firmah, da se je treba “štemplat” še po vzoru iz socialističnih časov… in če prekoračiš magičnih 30 minutk, ti avtomatek zatuli “bibibi” in tisti 2 minutki se ti odbijeta od časa, preživetega na delovnem mestu…
Zelo učinkovito.
Ampak folk – ne se bat: tako je samo na periferiji, pa mogoče še v kakšni proizvodnji… V takšno investicijo pri Amecu ne bodo šli…
@Meri, niti slučajno ne bomo šli v takšno “investicijo”, saj strošek nakupa takšne aparaturice težko označim za investicijo, če mi je že vnaprej jasno, da kakšnih pozitivnih finančnih efektov iz tega ne bo.
Sama sem precej neformalističen tip, ne maram uokvirjanj in tako tudi vodim pisarno. OK, no problem … bodi pol ure dlje na malici, če znaš ostati tudi pol ure dlje v službi takrat, ko je treba. Brez računanja zob za zob – s pravim odnosom in odgovornostjo.
A kaj, ko ni “problem” le tistih 15 minut manjka dela, ampak se zadeva razvleče na kup drugih področij.
Npr. veliko zaposlenih vidi le “avto s katerim se nekdo pripelje”, ne vidi “cene”, ki jo je zato plačal. In tako je pri ostajanju na malici. Drug kolega, ki je načeloma dolgo časa prinašal le sendvič v službo, ima naenkrat dolg nos in tudi on začne ostajati predolgo na malici. Ali pa izbere drugo (še slabšo) alternativo : hodi si po nosu, ker češ, kaj si lahko drugi privoščijo, on pa cele dneve “gara” pa itak tega nihče ne opazi.
Ampak ta tip si itak vsake pol ure privošči konkretno čik pavzo. Tisti prvi “dolgomalicar” itak ne ve, da ima kdor koli problem z njegovimi 15 minutami zamude, saj on itak “gara” ves preostali čas, ko pa tisti drugi ves čas porabi za čike.
Tretji je ves čas za mizo in si komajda vzame čas za lulanje, a je tako presneto počaaaaaasen. Priden, tudi potreben del ekipe, ampak ne baš neki potencial. In on je šele jezen na šefe, ki ne vidijo njegovega garanja in razdajanja firmi!
Pa pride tretji, ki rad malica in kadi … itd.
In šef? Naj vse nagoni delat, ali naj si reče: “ja, takle mamo.”?
Le pazi, da se ne znajdeš v medijih, ker kratiš malico zaposlenim in težiš z nepotrebnimi sestankovanji
)
)
Zagrozi jim, da se v Evropi govori o podaljšanju dovoljenih 48 tedenskih ur na celo 60–65ur.
Torej bodo lahko svoj topli dom zamenjali za pisarno, torej zamudniki, ki pridejo ob 9 a.m bodo prišli domov okoli 19 p.m. Super, ne! Mislim, da boš kmalu imela štrajk!
Dokler tvoji zaposlenci ne razmišljajo takole, še gre!
“Edina dilema, kadar nič ne delaš , je, da ne veš, kdaj si gotov.”
Ljudje, ki veliko delajo,
naredijo veliko napak !
Ljudje, ki manj delajo,
naredijo manj napak!
Ljudje, ki ne delajo,
ne storijo nobene napake!
Ljudje, ki ne storijo nobene napake, napredujejo!
Zato večino svojega delovnega časa porabim za pošiljanje e-mailov !
KER ŽELIM NAPREDOVATI
komentar Saši,
Radi bi vas samo opozorili, da v restavraciji Harfa sigurno niste pojedli preveč korenčka, lahko vam pošljemo vse tedenske menije od začetka našega pošiljanja do danes in lahko na prste ene roke preštejemo kolikokrat se je pojavil. Vsak dan so na voljo trije različni meniji in če bi hoteli, bi se korenčka z veliko lahkoto izognili. Pri nas natakarji spoštujejo “vi” in se nikakor ne obračajo na goste s “ti” čeprav jih kar veliko prihaja k nam vsak dan.
Kritike so vedno dobrodošle, če so res utemeljene, ne pa če so nepravične. ne vem sicer od kdaj ta kritika, sigurno pa je stara več kot dva meseca, saj se je v tem času v naši restavraciji marsikaj spre
menilo .
Lepo pozdravljeni
Pika; pri vas sem jedla 4x in prav vsakič je bilo nekje dodano korenje … no, morda sem imela le smolo, ampak nič hudega, korenje pač ni kritika za lokal, nekomu je lahko to spodbuda, da lokal obišče.
Hrana je v Harfi odlična, da poudarim to, kar morda iz zgornjega opisa ni razvidno, saj to ni bil moj glavni “point”, ampak natakarji so bili res izredno zmedeni. Žal. Tisto s tikanjem pa ni letelo na vaše natakarje, ampak na vaš konkurenčni lokal, vendar ponovno ne kot kritika.
In še nekaj: vaši natakarji so izredno prijazni in vljudni, brez pripomb, ampak res pa se postrežba predolgo vleče in res so se izredno motili (prijazno zadevo popravili, se opravičili …. vse to je res), a moja zgodba ni letela na kritiko lokala, link sem dodala tudi iz razloga, da naredim “reklamo”, zgodba je letela predvsem na zaposlene in čas, ki ga “zapravijo” na malici. In ker imamo pri nas žal še vedno “socilaistično” odmerjen delovni čas in tako 30 minut časa za malico, bi za zaposlene bilo veliko primerneje, da pojedo kakšen hamburger na brzino, saj se v boljših restavracijah “malica” raztegne in če so ob tem natakarji še nespretni, se razvleče še bolj.
Jedilnike pa dobivam redno in o tem sem tudi pisala: zelo pisani in izredno inovativno pripravljeni. A vendar kuhar ljubi korenček
, saj ga če nič drugega nariba vsaj na solato (kar pa ni navedeno v jedilnikih).
Če preskočimo zdaj ponudbo v ljubljanskih restavracijah… moj odgovor na “In šef? Naj vse nagoni delat, ali naj si reče: “ja, takle mamo.”?”:
ŠEF MORA IMETI AVTORITETO.
To ne pomeni, da je diktator, nedostopen itn., ampak je kapaciteta, ki jo zaposleni spoštujejo in upoštevajo, četudi pravila niso napisana… ne zato, ker so bogaboječe reve.
Sicer pa je moje mnenje tudi, da s svojim obnašanjem (beri: navadami oz. razvadami) kažemo svoj odnos do šefa (če ga imamo), sodelavcev in nenazadnje tudi svojo lastno kapaciteto. To so naše TRUE COLOURS! Eni svojeglavi, drugi počasni, tretji sitni itd.
Zato je najbolje, da šef postavi pred svoje zaposlene ogledalo.