Tam, kjer ob zvoku ali tekstu ni tudi slike, se marsikdo zmoti in si za imenom Saša nariše brkatega desca, ki te dni vsekakor zanemarja blog, svojo žensko in otroke ter s flašo steklenico piva in kupom prijateljev poseda po stanovanju, bulji v TV in navija za “naše” – katerikoli že so to v tistem trenutku.
Resnica je še veliko hujša. Brke sem si sicer že pred leti kozmetično uspešno odstranila, piva ne maram, nogomet pa sem si odšla ogledat kar v živo … no, napol v živo.
Kart za ogled na stadionu res nismo imeli, a nas to ni zadržalo, da ne bi odšli na kraj zločina – Celovec in se sredi pijanih navijačev drenjali gnetli pred velikim ekranom na katerem so se kar precej časa ((hmja, ja jaz ne vem natančno koliko časa se to v resnici počne)) tipi podili za eno samo žogo. In kaj je tukaj najhujšega? To, da smo za “naše” vzeli Hrvate. Ja, kaj čem, bilo jih je več, pa še lepše “uniforme” so imeli. Tisti rdeče beli kvadratki so se meni modni navdušenki zdeli veliko lepši, kot tiste nemške črno, rumeno, rdeče črte.
Zmagali smo, kaj pa drugega.
A želela sem povedati povsem nekaj drugega. Ker se ukvarjam z organizacijo, mi iz mojega kritičnega pogleda ne uide noben ples, nobena pasja procesija in vsekakor noben večji organizacijski zalogaj.
Moj je že v Ljubljani težil negodoval, da se to ne bo dobro končalo, saj bomo na carini čakali celo popoldne, se v Celovcu lovili in iskali parkirni prostor, iskali prostor, kjer si lahko ogledamo tekmo, bili itak ((vem, da se reče tako ali tako, ampak kaj ko uporabljam Mobitel 
)) od mesta dogajanja oddaljeni 5 svetlobnih let, padal bo dež in mokri bomo kot cucki, zeblo nas bo, umrli bomo od lakote, pobruhali nas bodo nemški navijači, iskali bomo parkirni prostor, iskali prostor, kjer si lahko ogledamo tekmo, bili itak od mesta dogajanja oddaljeni 5 svetlobnih let, padal bo dež in mokri bomo kot cucki, zeblo nas bo, umrli bomo od lakote, pobruhali nas bodo nemški navijači … aja, to sem že napisala … ok, vse to in še par zadev in vse najmanj po 4x.
A ker je naš tamal tak športni navdušenec, jaz pa še večji (mor’š misl’t ), sva ga le prepričala, da smo ob tem, da smo se oprtali z navigacijo, dovolj velikimi zalogami vode, sendvičev ter dežniki, le odpravili proti Celovcu.
Iz Ljubljane smo odšli z rahlo zamudo zaradi mojega težačenja zaradi moževega težačenja, za katerega je najbrž bil razlog sinovo težačenje … a vsekakor odšli smo “in perfect time”. Po stranskih cestah iz Ljubljane, preko Ljubelja, niti enega zastoja, na carini smo leteli mimo carinice, ki nam je le pomahala, padli v mesto ob Vrbskem jezeru in navigacije niti vključili, saj so nas usmerjali od ene do druge točke. Na panojih je lepo narisano kje je stadion, kje so parkirna mesta in kje si da tekmo ogledati preko velikih ekranov. Mala malica!
Pademo na parking, ki je označen s tistim velikim televizorjem in krogci, ki naj bi označevali naše zmešane glave, a tam nič drugega, kot velik travnik, kup pločevine in zbegan tipson, ki nam prijazno maha naj zapeljemo še malo naprej. Ker nekaj tolčem po nemško, porinem glavo ven in ga vprašam, kje je ekran. On le čudno gleda. Ja, valjda, avstrijci so pametni in so na tekmo s Hrvaško dali na ključna mesta Mujote in jaz takoj po “naški”, a tip gleda še bolj čudno. Potem poskusim ponovno s svojo nemščino in jezikom rok in kažem na sliko televizorja. “ne, ne, ni tv tukaj” nekako pove z močnim poljskim naglasom. OK, podvig je velik, očitno so potrebovali ogromno pomoči in aktivirali vse možne kandidate za pomoč.
Poskusimo na drugem parkirišču, v smeri proti centru. Tudi tam Poljak. Parkiramo in se ustavimo ob baraki z napisom Info point. V njej sedita dva prijetna mladeniča, ki govorita Angleško in seveda ??? Poljsko, na mizi pa kup letakov v angleškem, nemškem in poljskem jeziku.
Ceste polne bratov Hrvatov , šahovnica kar bode v oči, baje so jih imeli polne ulice že od jutra naprej. Na sejmišču, kamor smo prišli minuto pred začetkom, je kar gomazelo od rdeče belih kvadratkov. In ker smo itak že zdavnaj ugotovili, da bodo tokrat “naši” naša exjugo brača, smo se zapodili proti stojnici, kjer prodajajo nujno potrebne neumnosti, tale kolegica bi rekla gizmote. In kaj so imeli? Poljski šal, poljske majice, nekaj spominskih t-shirtov … in na koncu smo nabavili tisto, kar že leta primanjkuje našemu gospodinjstvu – hrvaško zastavo 
Pa kaj vraga je s to Poljsko povprašam svoje fuzbalske nogometne poznavalce. Kakšno urico po koncu “naše” tekme bo na vrsti še tekma Poljska : Avstrija. Aha, vse jasno.
A po koncu “naše” tekme gledam naokrog in se sprašujem kako so lahko tako carsko poskrili vse tiste navijače naslednjega spopada. Le kam so vtaknili vse te Poljake in kako bodo za vraga iz stadiona zvlekli vse pijane Hrvate in v nekaj minutah tja strpali njihove naslednike?
Saj jih ne bodo, mi razložita moja dva strokovnjaka. A?? Tekma bo na Dunaju.
Ahja! In tile organizatorji niso v šoli nikoli imeli zemljepisa? Najbrž so na Dunaju razprostrli na tone materiala v hrvaškem jeziku ter vse Mujote postavili na njihova parkirišča?
Loading ...
Gizmoti so fajn. To so zelo koristne zadeve
A veš, kaj vse se da naredit s hrvaško zastavo?:-)
@Karmen; no, povej! Lahko tudi izven etra
Danes me čaka Poljska Hrvaška v živo.
Na Poljskem. V srcu bom za Hrvate, veselil pa se bom s Poljaki, če zmagajo.
Pozdrav z Gdanska.
@Žiga; čaki, čaki, kaj pa je zdaj tole!!
razmišljal in zapisal:
Veselil pa se bom s Poljaki, če zmagajo? A ne bi ti morda bolj optimistično
Navidezno bom jokal s Poljaki, če zgubijo