Le kaj si misli o podrejenih šef, ki pred pomembnim srečanjem menagerjev dveh partnerskih podjetij, svojim ljudem pošlje sporočilo, da za srečanje velja “dress code” in naj imajo vsi moški obleke in kravate, ženske pa poslovne kostime?
Težim? Ja, tako mi je rekel moj mož, jaz pa mislim, da me (ali pa vsaj moje menagerske kolege po svetu) imajo za imbecila.
Morda bi bilo še bolje, če bi mi napisali naj oblečem kostim v temni barvi, zraven pa obujem svetle nogavice in črne salonarje?
Baje smo morali biti tako oblečeni zaradi onih “drugih”, kajti oni imajo vedno “dress code”.
Kaj pa če bi mi naslednjič napisali, da bodo za sestanek vsi managerji partnerskega podjetja oblečeni v stroga poslovna oblačila in me o tem obveščajo zgolj v vednost, da se ne bi sama počutila neprijetno?
Letela bi v prvo trgovino in si nabavila najbolj dolgočasen črn kostim in črne salonarje, ob tem pa bila hvaležna šefom, da so me posvarili pred blamažo, da se pojavim v moji tipični odštekani pojavi.
Tudi v “našem” primeru sem se oblekla dolgočasno, le občutek je drugačen.
Zaupanje je res nekaj, kar sem si pridobila v 12 letih vodenja podjetja. 
Loading ...
Zdaj ne razumem povsem…so tebi naročili, da se moraš obleči strogo poslovno ali si ti to sporočila svojim podrejenim?
Kar se mene tiče, podpiram določeno svobodo pri odločanju za oblačenje v službi, sploh če človek ni zaposlen v banki, kjer mu plačujejo dodatek za nakup črnih kostimov
kaj je primerno oziroma ne, je verjetno subjektivno, se mi pa zdi, da človek hitro spozna, kako se v posameznem podjetju oblačijo. Zase lahko trdim, da sem na začetku izgledala prav hecno, ko sem se napravila strogo poslovno, danes pa se mi na trenutek zdi, da je moj casual že preveč casual oziroma smo vsi zelo casual. Se pa tako vsaj takoj ve, kdaj kdo pričakuje kak obisk, ker takrat vedno pade kravata ali kostim
@Val, meni so naročili! In sicer, kolikor si najbrž uspela spoznati, moj način oblačenja ni ravno strogo “bančniški”
… ravno v tem obdobju sem skoraj vedno obuta v srebrne superge, oblečene imam pa nekakšne čudne hlače, ki na hitro izgledajo, kot nekakšno nesimetrično krilo zavezano skupaj okrog nog … Disigual je moja omiljena znamka oblačil …. skratka nič takšnega, kar bi lahko kdor koli smatral za business dress code.
Ampak to sem jaz in takšno so me vzeli v službo … tudi na razgovor sem prišla takšna, to so mi celo tokrat priznali, čeprav sem jaz nekaj komentirala, da sem se pred 10 leti oblačila malce bolj resno, kot sedaj.
Zato se ne počutim dobro, če mi nekdo zapove, da moram nositi kostim in salonarje.
Točno to se mi je zgodilo tokrat in čeprav je to za nekoga zanemarljiva stvar, je zame pomembno.
Veliko bolj bi mi odgovarjalo, da mi pustijo “svobodo” in mi le povedo kako bodo oblečeni ostali, potem pa vse skupaj prepustijo moji svobodi zrele presoje. Sicer sem prepričana, da jih je zame še najmanj skrbelo, čeprav sem morda med vsemi 20 managerji še najbolj utrgana in je bilo sporočilo namenjeno vsem … a doseglo je tudi mene in ob tem sem pač razmišljala o načinu prenosa sporočila.
Če nekoga ceniš in spoštuješ, potem mu le pomagaš najbolje razložiti okoliščine in možnosti, njemu pa prepustiš absolutno samostojnost možnosti najboljše odločitve.
Manj, ko ljudi ceniš in jim zaupaš, bolj striktna navodila jim daješ, je tako?
Hmm… tole tvoje zadnje vprašanje mi je dalo misliti…V večini primerov bi se strinjala, mogoče pa gre včasih tudi celo zgolj za dobronameren nasvet, ker morda opaziš, da je nekdo še malo “zgubljen” ali pa nevednež?