Včeraj sem bila na okrogli mizi na ekonomski fakulteti. 500-600 študentov in jaz. Na stranišču, kjer so se gnetle mlade frklje sem gledala kar v tla, da me ne bi kdo kaj vprašal o tem, kaj dela ta “mama” med študenti. A kaj, ko je bila okrogla miza objavljena preko Financ in ker mene intervjuji, pogovori ali debate zanimivih ljudi vedno privlečejo, sem morala biti tam. Takole so stvar opisali drugi, jaz pa sem si zapomnila predvsem to, da je treba v delu uživati in da uspešni ljudje ne poznajo bistvenega mejnika med delom in prostim časom.
Potemtakem sem jaz že uspešna in bogata. 
Kot sem že prej omenila, je bilo zanimivo, da so se tam gnetli le mladi. Resda je bilo omizje brezplačno in na ekonomski fakulteti, kar najbrž kar vpije po mladih poslušalcih, a jaz sem vabilo dobila po mailu iz strani Financ??
Bilo je zanimivo, ni kaj, a vendar sem sama tam pridobila povsem druge informacije, kot npr. ta moj prijatelj, ki mi je celo pomagal pri tem, da na koncu zaradi strašanske gneče, nismo obstali pred vrati ali v najboljšem primeru obsedeli nekje na stopnicah. On je mlad in kar hlepi po informacijah, ki bi mu pomagale do uspeha in izpeljave drznih podjetniških idej, mene pa to ne zanima. Prehodila sem svojo neukrotljivo in frfotajočo pot. Danes imam hišo, avto, družino, sem solidno preskrbljena, brez finančnih težav. Resda nisem niti blizu lestvice najbogatejših Slovencev, a to me ne zanima. No, ne rečem, da bi se tega branila, a v moji fazi življenja so moje vrednote povsem drugje.
Danes praktično denar zapravljam za stvari, ki bi jih nekoč lahko izkoristila za bistveno manj denarja ali celo zastonj. Faksa nisem dokončala, jezike sem se nekoč učila bolj tako “samodaprođe”, danes pa je izobraževanje nekaj, kar me žene naprej.
Že precej let nazaj sem ugotovila, da morda le ni bilo tako pametno, da sem se v gimnaziji odločila za učenje francoščine in se vpisala na tečaj nemščine. Potem me je zamikala italijanščina. Danes že razmišljam kdaj bi našla čas za ruščino. Vmes kakšni tečaji ali seminarji o marketingu, financah, retoriki, uporabi računalniških programov, če je kje kakšen brezplačen seminar, tečem tja kot nora, četudi je ob najbolj nemogočih terminih, v letošnjem letu sem bila globoko prepričana, da se bom lotila študija designa na Visoki šoli za design, vendar me je informacija o ceni le tega prizemljila, kajti le iz hobija, lahko poiščem kakšno cenejšo vrsto zabave. In sem jo. Sedaj hodim na LSPR – Londonsko šolo PR-a.
Ni ravno zastonj, a teh 1200 ali malce več € se mi ne zdi prehud odtegljaj našemu družinskemu proračunu, pa tudi časovno 2 večera tedensko moji moški še nekako zdržijo brez mame.
Tečaj nas obiskuje okoli 20 mladih (!) in nadebudnih učencev, vzdušje na predavanjih je krasno, sproščeno in na trenutke zabavno, do danes so bila vsa predavanja od prvega do zadnjega nadvse zanimiva. Uživala sem celo v zadnjem – odnosi s finančnimi javnostmi, kar bi vsakdo, ki me pozna rekel, da me bo v prvih petih minutah vsaj uspavalo, če ne že kar odgnalo iz predavalnice.
In kaj bom počela z znanjem iz PR-a? Pojma nimam. Zagotovo mi bo koristilo pri mojem vsakdanjem delu. Škoditi mi ne more.
Loading ...
[...] se bom še na to šolo, počela bom še 1001 in eno stvar …. in pred kratkim sem se vpisala na tole šolo. Brez razpravljanja. To me zanima, čas imam, vredno mi je investirati, gremo! Ja, a imamo sina, ki [...]