Čeprav se bo to morda slišalo samovšečno in hvalisavo, a kot iskalka zaposlitve nisem nikoli gledala na plačo, kot bistven argument pri odločitvi za sprejem dela, a res je, da ravno množičnih izkušenj s tem nimam.
Prva zaposlitev je itak padla naključno … delala sem preko študentskega servisa, nekdo je šel na porodniško, ponudili so mi službo, sprejela sem brez razmišljanja o višini plače ali primerjanju s kakšno drugo podobno ponudbo.
Drugo zaposlitev sem začela iskati zaradi povsem drugih razlogov, kot je višina plače. V prvem podjetju so me namreč že četrtič po vrsti na suho nateg****, ko so mi ponovno za pol leta podaljšali zaposlitev za določen čas . Ej, tako se ne grem! Res da sem mlada, novinka, brez diplome, podjetje ima 500 pisarniških delavcev in se ne ukvarja z vsakim posebej, a jaz želim, da bi si zame nekdo vzel vsaj toliko časa, da me spozna in me ne obravnava kot številko …. ja, ja bila sem številka iz oddelka 036 (čeprav mi številke ponavadi ne ostajajo v spominu, imam to še vedno v malih možgančkih). Iskala sem povsem nekaj drugega. Iz številke 036 in ekipe 500 zaposlenih, kjer so vsi le administrativno komercialno usposobljeni, sem si našla podjetje, kjer je bilo le 15 zaposlenih.
Plača? Ne spomnim se več, ampak prav nič presunljivega, mislim, da je bila za malenkost višja, a tja me je privlekel drugačen spirit – majhno podjetje, kjer je treba prijeti tudi za metlo in pomesti za sabo, kjer te na sindikalnih zabavah ne ogleduje ducat starih in zapitih direktorjev iz razno raznih oštevilčenih oddelkov, kajti zabave so majhne, udeleženci pa prijatelji, istih let. Plača se je v tem podjetju višala sama od sebe ((ajde, saj razumete kaj to pomeni, kajne? Pač nekdo se je bal, da bi odletela drugam pa me je sproti “motiviral”)). Nikoli nisem niti z besedo omenila željo po povišici in po pravici povedano tudi nisem razmišljala, da zaslužim več, kot mi dajejo, a povišice so vseeno padale. Pravi šefi vedo kako ovrednotiti prave kadre in moj največji argument pri izbiri naslednje službe je bil prav ta, da izberem PRAVEGA ŠEFA.
Ja, naslednje službe spet nisem iskala zaradi višje plače, moja začetna plača pri novem podjetju je šla celo rahlo navzdol. Razlogi za menjavo so bili povsem drugi … takole uradno vedno pravim, da sem menjala zato, ker sem ravno zaključila s porodniško, pred tem bila še pol leta na bolniški, kar pomeni kar leto in pol odsotnosti od svojega dela in sodelavcev in ker sem bila pri firmi že 5 let, za kar pravijo, da je dobro obdobje za malce sprememb … No, sama pri sebi vem, da so bili razlogi globlji in segajo že v obdobje pred mojo bolniško in porodniško. Eden poglavitnih razlogov je bilo pomanjkanje pozornosti. Nekoč punčica v očesu svojega mentorja, sem počasi postala “inventar”. Bila sem brez otrok, marljiva, vztrajna, trmasta in vedelo se je, da če nihče drug, bom jaz že stisnila zobe in delo dokončala. Ah, ja, saj plačilo je bilo najbrž temu ustrezno, a jaz sem rabila pohvalo, pogovor, pozornost. In tako sem odšla po poti naprej.
Služba, ki jo imam sedaj in sem jo sprejela pred 12 leti je bila, kot sem zapisala že prej, v prvem trenutku rahlo nazadovanje v plači, a nudila mi je veliko več izzivov, kot prejšnja. Nudila mi je možnost mednarodnih stikov, uporabe tujih jezikov, ki sem jih že prav zanemarila, skok iz sveta računalnikov, ki me žal niso zanimali ravno do te mere, da bi še v prostem času listala po takšnih revijah (vse moje sodelavce ((moške, seveda)) pa), v svet organiziranja prireditev ter založništva, ustvarjanje nečesa novega, odpiranje podjetja, učenja novih zadev in spoznavanja novih stvari. Vse to mi je dalo zaleta in energije v tolikšni meri, da me plača ni niti najmanj zanimala. Zanimalo me je predvsem delo, ustvarjanje in glej, glej plača se je kmalu povišala … in spet in spet. Novi izzivi, novi dosežki in novo ustrezno plačilo.
A naj povem, v bran tistim, ki danes komaj shajajo iz meseca v mesec, da je res, da finančnih težav nikoli nisem imela. Bili so malce drugačni časi, inflacija je bila velika, malce smo barantali s čeki, malce smo se znašli s kakšnimi obstranskimi posli, bila sem mlada, samska, brez družine, še celo na kosila sva hodila k enim ali drugim staršem, tako da je večina plače lahko šla v čisti luksuz 
… ma ne, v bistvu je bil moj strašansko škrt … res škrt, čeprav je on rekel, da je varčen. 
No, a o tem morda ob naslednji priliki.
Loading ...
No, pa da ne bom med glavnimi firbci le na tvojem zasebnem blogu
Debate o plačah so vedno zelo burne, ker ljudje denar res sprejemamo na različne načine.
Ko se odločim za menjavo, bom razmislila tudi o plači, ja. Morda res ne bo na prvem mestu, bo pa tudi imela nek ponder v moji odločitvi.
Sicer je pa najbrž tako, da ko imaš enkrat visoko plačo (to je relativno, a ko si zelo srečen in ne stremiš za več) in si še happy in še the boss, potem bo najbrž ta limita še toliko višja.
Plača res ni morda ključni dejavnik pri odločanju za zaposlitev, pa vendar je eden glavnih meril, ko vrednotimo, koliko nas v podjetju cenijo. Sicer mislim, da sama plača postane problem predvsem takrat, ko se začnemo primerjati z drugimi. Zase lahko rečem, da imam po nekih splošnih standardih ok plačo, a ko sem izvedela (po njihovi lastni neumnosti), koliko imajo plače moji kolegi, ki počnejo bolj ali manj podobno nalogo, me je pa “zvilo”. Zdaj ne vem, ali je to res samo moja lastna “neumnost”, da ne znam “izsiliti” več, ali sem res enostavno prepošten človek. In ja, take stvari me zmotijo.
Če vprašam za plačo…ne na prvem intervjuju oziroma odvisno, kje zaprosim za službo. Nekje je samoumevno, da je visoka. Joooj, pa sej sploh ne hodim toliko po razgovorih
In kaj Saša je po tvojem mnenju tista meja, ko pa lahko plača vseeno postane eden najprivlačnejših elementov? 100 evrov je premalo, koliko pa bi te morda vseeno spravilo drugam? Lahko v procentih, da bo mal zakamuflirano
@Val, če verjameš ali ne, plača pri meni RES NI argument za menjavo službe. S tem vprašanjem si me spodbudila k razmišljanju o nekem preteklem dogodku, ko me je neka firma hotela “kupiti”. Se nisem “prodala” oz. se sploh nisem želela “prodajati”. Mislim, da je nekomu, ki ima drugače razvrščene vrednote, to težko razumeti, kot je morda meni težko razumeti nekoga, ki ga mami alkohol, ki je meni na seznamu nekje pod črko ž.
[...] 19, 2008 O tem je že pisala Saša, tu in tudi tu. V obeh primerih se sprašuje, kateri so temeljni dejavniki za zamenjavo službe oziroma ona zase [...]