Vzgojena sem v duhu individualista. Vsaj zdi se mi tako. Ali pa sem se taka že rodila? Nimam niti preveč pojma o teh dednih ali vzgojenih lastnostih, zato se v tem ne bi izgubljala. Želela sem povedati predvsem to, da me ne starši, še manj pa šola, nikoli niso vzgajali v kakšnega team player-ja. Še v športu se nikoli nisem lotevala timskih športov, tako da ni čudno, da sem zrasla v velikega, samosvojega individualista.
Ja, ja, team naredi več in 1+1=3 … vse to mi je povsem jasno, ko moram zbrati ekipo ljudi, ki mi pomaga pri delu ali izvedbi določenega projekta, a vse to sprejemam s polnim razumevanjem, le če sem na čelu jaz. Ko pa sem jaz le del ekipe, ena od milijon pridnih mravljic, ki vztrajno in zelo dolgo nosijo iglice na en kup, no, ja, takrat pa je zgodba malce drugačna.
Ne, ne, saj ne brcam in ne kričim in konec koncev se znam podrediti skupnemu cilju in upoštevam nasvete dobrega vodje in nikakor nisem nek upornik, ki mora vedno in povsod biti PROTI nečemu. A moram vam priznati, da sem šele v zadnjem času spoznala, da timsko delo pomeni veliko več, kot le prilagajanje in akceptiranje vodenja nekoga drugega. Tale gospodič bo najbrž presenečen, ko ga bom označila za zaslužnega, a ravno on je “kriv”, da sem se zamislila.
Spoznala sva se pred dobrim letom. Poslovno. In potem nadaljevala poznanstvo na nekem drugem nivoju. Moram povedati, da je bil od začetka rahlo nadležen 
, ko me je nekaj časa vztrajno zasipal z maili. S prijaznimi maili, kjer je vedno nekaj ponujal. Ne prodajal! Ponujal! Svoje usluge, svoje znanje, pomoč pri kakšni zadevi ….. brezplačno, kot uvod k dobremu nadaljnjemu sodelovanju. Tudi to je nekaj, kar sem se naučila od njega, a tokrat sem hotela pisati o nečem, kar sem spoznala šele sedaj po enoletnem prijateljskem odnosu.
Žiga je mlad ambiciozen fant, izredno bister, poln življenjske energije, poln idej, dobre volje, svoje cilje ima determinirane že za leta naprej, jaz pa sem po letih že blizu letom njegove mame, že malce “obdelana” ((a s tem ne mislim ofucana in utrujena, ampak naučena in odporna na sprejemanje novih stvari)), včasih tečna, sicer hiperaktivna, a z leti vse bolj “zaspana” babnica, ki ima tudi precej idej, a so jo izkušnje že precejkrat razočarale, izučile, usmerile v vse večjo pasivnost. In midva se pravzaprav ne druživa na prijateljski bazi (čeprav sva prijatelja), druži naju nekakšna želja po morda kdaj kakšnem skupnem poslovnem projektu … ali pa ne …. kakorkoli, ideje padajo, se nadgrajujejo, ovržejo … imava jih nešteto .. no, sama sem v svojem okolju znana po neusahljivem viru idej, a Žiga me prekaša vsaj 10x! In velikokrat razmišljava podobno, a pri nečem sva si močno nasprotujoča: Žiga bi združeval. Vedno in povsod razmišlja le o tem koga bi povezal s kom, koga bi kam priključil, mene pa združevanje ne mika, pravzaprav ga ne maram, me je strah in se ga raje ogibam.
Imam precej tehtnih argumentov in dovolj izkušenj, ki moje razmišljanje podprejo, Žiga pa ima mladost in predvsem odprto srce in široko razprte oči. Khmm?!
O razlogih proti (( tudi nekaj ZA bi jih našla)), bi lahko pisala še 3 dni, a bom raje preskočila na nekaj dogodkov, s katerimi me je Žiga nezavedno omehčal in pripravil do razmišljanja o možnostih sprejemanja tudi drugačnih poslovnih strategij.
Razen konkretnih idej, ki so nama skupne, se Žigi (in seveda tudi meni) dogaja vzporedno še precej drugih zadev. Pri meni je to moja služba, družina, moji prijatelji. O tem ne diskutiram z njim, morda kdaj le bežno omenim. Moje težave so moje, ne delim jih z nikomer, ne dam jih nikomur in z nikomer o njih ne razpravljam. Niti malo. Podobno razmišljam o vseh dilemah in izzivih, ki se jih tako v privatnem življenju, kot v poslovnem, lotevam nemalokrat povsem sama. Vodje so osamljeni, kajne? Tako piše v marsikateri knjigi.
Žiga pa svoje dileme, svoje projekte, izzive ali pa povsem trivialna vprašanja na katera ima zagotovo popoln odgovor že davno sestavljen v svoji glavi, deli še z mnogimi ljudmi. Vpraša, pretehta, debatira …
In kaj dobi? Vsekakor drugo, tretje ali četrto mnenje, ki zagotovo koristi, četudi niso vsa mnenja najboljša.
Najbrž takšen način dela nasploh preprečuje nastanek rane na želodcu, saj človeka razbremenjuje krča in napetosti pred velikimi odločitvami.
Konec koncev pa vsem ljudem, ki jih vpleta v svoje življenje daje občutek vrednosti in veljave in tako se delajo prijatelji, kajne?
Jah, še malo pa bom veselo nabirala partnerje in se šla pravi team work!
Loading ...
Hvala. Lepe besede, povsem nepričakovane. Ko človek ugotovi, da je s svojimi mislimi in idejami, delovanjem in obstojem vplival na drugega, mu to seveda godi in si lahko šteje v čast.
Verjetno je moj pogled na posel, pa verjetno tudi življenje rahlo drugačen. Komu oziroma čemu to prepisati naj določijo drugi. Ni vedno lahko, ker znaš biti v prvem pogledu nadležen:), ko ponujaš nekaj zastonj, čeprav ne prodajaš ničesar. Na drugi strani v bistvu ne vstopam v tak odnos z dolgoročno željo po poslovnem sodelovanju, morda je cilj ravno ta, kar si napisala – daje občutek vrednosti in veljave in tako se delajo prijatelji, kajne.
Ugotavljam namreč, da so zadovoljni in uspešni ljudje, ki jih imaš okrog sebe bogastvo, ki ga pogosto pozabljamo.
In da, konec koncev moram priznat, da se slej ko prej pristop prijaznosti in ustrežljivosti, pomoči in povezovanja obnese tudi poslovno, surovo ekonomsko gledano, če tako hočeš. To ugotavljam sedaj, ko opazujem in analiziram določene zgodbe. Očitno si pridobiš zaupanje in ti potem ljudje dajo priložnost.
Prava mera je po mojem mnenju ključ. Dejstvo je, da si na takšen način dela nasploh preprečuje nastanek rane na želodcu, vendar moraš pri tem paziti, da te rane ne povzročiš komu drugemu.
In ja, velikokrat dvignem telefon, se dobim na kavi in vprašam za mnenje ljudi, ki jih cenim in spoštujem. Ni jih veliko, ampak Saša je med njimi. To so moji svetovalci, angeli v zemeljski podobi, če hočete malo romantičnosti, ki jim v svojem žargonu preprosto rečem prijatelji.
Iz malega raste veliko. Lekcija, ki mi je v življenju pomagala pa je, več uslug narediš (spontano, nič plansko, ko pač lahko), več prijateljev imaš.
No, pa sem se oglasil.
Kaj pa je to Amec?
Sem pa bolj podoben tebi kot Žigi
Aja, ampak še bolj strupen sem, kadar komentiram Katarino
@Žiga, k tvojemu komentarju ni več kaj dodati.
@1tastar;
to te mora pa močno boleti, a? Da si mi celo podoben po razmišljanju? S kom se boš pa prepiral sedaj? Žiga se namreč noče.
1. Pozdravljen
2. Amec je ime podjetja in je bilo v osnovi mišljena sestavljanka iz besed A- advanced, ME – media, C – center, a počasi se bo ta pomen itak razgubil, saj se podjetje ukvarja tudi z drugimi stvarmi.
3.
4. Kaj pa naj bi to pomenilo glede tvoje strupenosti do Katarine? Katarina in jaz nimava nobene veze, še manj Katarina in Amec, poleg tega bralec tega bloga izgubi rdečo nit, saj nihče ne ve o čem pišeš, kajti zapisal si le dva komentarja in oba sta povsem prijazna. Do nerazpoznavnosti prijazen 1tastar, vam povem!
Sicer se jaz in Katarina razlikujeva, kot noč in dan in imava o veliki večini stvari povsem drugačna mnenja (kot sem uspela ugotoviti po enkratnem srečanju z njo in po nekajkratnem prebiranju njenega bloga), a se zaradi tega ne bi niti slučajno prepirala z njo. Kadar je moje mnenje drugačno in moj komentar ne bi imel nikakršnega pozitivnega vpliva na karkoli, potem zadevo pustim pri miru.