Tale blogerska kolegica rada obdeluje službeno tematiko. Pa ne službeno v smislu resnih razprav o protokolih dela, ampak razmišljanja o plačah, menjavi službe, šefih, sodelavcih …. in takšne tematike so ljube tudi meni, zato bom tukaj nadgradila enega njenih komentarjev o tem, da ne ve natančno kaj JAZ osebno delam. A tokrat ne bi o navadnem delavniku, ko na mizo postavim svoj laptop, ki ga vztrajno prenašam iz pisarne do doma in obratno, ampak o delavniku, ko se dogajajo DOGODKI.
Naša ekipa se ukvarja tudi z organizacijo dogodkov. Večletne izkušnje za zaključeno skupino ljudi, so nas izurile v event mašine, ki so mojstri v tehnični izpeljavi masovnih dogodkov, ki potrebujejo istočasno pokrivanje več različnih področij.
Organiziramo takšne in drugačne prireditve, a tokrat bi se osredotočila na prireditev, ki je ravno minila. 3 dnevni seminar, ki ga organiziramo 3x letno in se nanj pripravljamo od konca enega do začetka drugega.
In ko pride čas za EVENT, takrat se naša ekipa 7-9 ljudi seli v dvorano, kjer vsak opravlja svojo “event” funkcijo. Računovodkinja skrbi za prodajo vstopnic in pravilen potek prodaje knjig in CD-jev, nekdo drug skrbi za transport in koordinira taksije za prevoz govornikov, tretji je odgovoren za cvetličarja in dekoracijo miz, četrti za komunikacijo s tehniki, izbor glasbe med odmori, preverjanje čistoče WC-jev, prevajalskih slušalk, prevodov in koordinacijo prevajalcev ….
Sama sem prešla že skoraj vsako fazo, le z denarjem mi ne dovolijo imeti opravka …. baje sem preveč površna za takšne stvari 
, predvsem pa sem kar nekaj let opravljala funkcijo nekakšnega režiserja prireditve ((čeprav pri nas za funkcije ne delimo nikakršnih zvenečih imen)). V praksi pomeni to, da imam na ušesih napravo, kot Madonna , stojim ob odru, pošiljam na oder prave akterje ob pravem času in sem preko “Madonninih slušalk” povezana s tehničnim omizjem ter z njimi koordiniram svetlobo, zvok, mikrofone, glasbo …
Počasi je moje delo prevzela nova Saša … ja, ja, še eno Sašo smo vzeli v ekipo in ona je moje delo nadgradila, prevzela Madonnine slušalke in mene naredila precej brezdelno.
Saša (oz. partizansko ime Saši ) je sedaj na porodniški in režisersko taktirko je prevzela Simona. Jaz slušalk nočem več nazaj, a dolgčasa vseeno ne prenašam, zato sem si našla novo delo. Razen, da korakam po dvorani, gledam naokrog in preverjam kje je kaj narobe 
, sem pred nekaj leti v dvorano začela prinašati svoj fotoaparat in občasno naredila kakšno fotografijo. Počasi so se ljudje na moje fotografiranje navadili in me začeli vleči za rokav. Enkrat se mi je celo zgodilo, da je nekdo zameril, ker je bil na odru, jaz pa ga nisem fotografirala! Ja, seveda, ljudje niso vedeli, da je to moj hobi in aparat moj osebni …. mislili so, da je to pač moje delo. In tudi jaz sem se ga lotevala vedno bolj resno in v enem seminarju naredila po 600 in več fotografij, ki sem jih sproti nalagala na računalnik, jih malce obdelala, izbrala 100 najboljših in jih do konca prireditve združila v prijetno prezentacijo, ki smo jo za zaključek ob prijetni glasbi pokazali obiskovalcem na velikih platnih.
Ker bi mi le ob fotografiranju postalo malce dolgčas, sem si našla tokrat še eno novo zaposlitev. Med govorom glavnih govornikov in predvajanjem njihove slike na platna, smo poskusili s promocijskimi objavami o prodaji artiklov (knjig, CD-jev, DVD-jev) v obliki podnapisov. Ob pravem trenutku je potrebno spustiti pravi tekst in …. ker me to veseli, sem se medtem, ko sem polnila baterijo za fotoaparat, usedla za tehnično mizo in zapisala kratek tekst, ki je ljudi spodbudil, da so se malce sprehodili do prodajnega pulta in nakupili še malce materiala.
A mislim, da mi bo kmalu tudi to presedalo. Bom našla že kaj novega!
Loading ...
Hmmm…glej ga zlomka, pa res ne špilaš samo velikega šefa…čeprav tisto korakanje od odra med ljudi pa preverjanje, če vse štima…
Ko tebi nekaj začne presedati, najdeš nekoga drugega za to delo…Kaj pa se zgodi, če bi se Simona, ki jo omenjaš, odločila, da ona tudi noče več nositi Madoninih slušalk?
Jaaaa…saj vem, moja vprašanja so malo zafrkantska, ampak dejansko me zanimajo tvoje reakcije na odzive tvojih zaposlenih ter pač tvoje mnenje… Saj veš, ko bom jaz enkrat šef, je fajn, da se naučim vseh trikov od najboljših
Ja, tole “presedanje” ni mišljeno kar tako enostavno, da si enostavno omisliš, da ti nekaj preseda in tega enostavno ne počneš več, pa saj to veš, kajne?
Sem pa jaz načeloma vedno dokaj hitro menjala svoje zadolžitve, ker me vedno zanima nekaj novega. Ampak do novih zadolžitev se pride tako, da :
1. najprej “stare” obvladaš
2. začneš “stare” predajati nekomu drugemu
3. ko drugega naučiš obvladovati te naloge vsaj tako dobro, kot si jih obvladal ti, začneš gledati po “novih” (oz. gledaš lahko že prej in tudi poskušaš lahko že prej)
4. a novih se lotiš šele, ko res vse ostalo klapa in ko se tvoji nadrejeni strinjajo, da so nove zadolžitve tudi koristne za podjetje
Ta zadnja je malce kočljiva, ker zelo težko nekoga prepričaš v nove projekte, če jih še nisi stestiral in morda še sam najbolj ne verjameš vanje. V ta namen zato jaz pogosto v takšne zadeve vlagam tudi nekaj osebnih investicij.
Da morda še bolj skonkretiziram: fotografiranje na seminarjih sem začela s svojim privatnim aparatom in to vmes, ko res ni bilo kakšnega konkretnega dela in bi tako, kot ostali sedela v temnem vogalu in čakala, da pride do točke, ko bi morala morda teči do tehnikov in jih usmeriti v kakšno dejanje. Torej: moj aparat in moj čas
Danes – po 3h letih razmišljamo o nakupu službenega aparata in o moji polni angažiranosti s tem, a istočasno že vpeljujem kolegico, ki me včasih nadomesti in poklika vse ključne momente in o možnosti angažiranja kakšnega stalnega fotografa – študenta fotografije, ki bi 3x na leto za nas škljocal, ko zmešan.
Ali še en drug primer, ki se dogaja ravno sedaj, ko obiskujem LSPR. Šola PR-a je nekaj kar moje delovno mesto res ne potrebuje. A ker se rada izobražujem, sem angažirala svoj denar, svoj čas v izobraževanje, ki mi bo zagotovo odprlo nova obzorja, ki jih bom lahko izkoristila pri svojem delu. Kako? Ne vem še, a zagotovo bom našla nekaj novega, kar bi lahko počela in se v ta namen trudila znebiti nečesa, kar mi bo že “presedalo”.
Mi je pa všeč tvoj zadnji stavek. Pa ne zaradi tega, ker pišeš, da sem najboljša
… ampak zato ker pišeš KO bom jaz šef …. in ne ČE bom jaz kdaj šef. Go, Val, go!!!
Hehehe seveda je KO in ne ČE, vse skupaj je le še vprašanje časa hehehe
Pa zanimajo me tudi njihove reakcije 
Mi je pa res všeč, da tako sistematično razlagaš vse te poslovne trike in seveda se z večino njih tudi strinjam in ja vem, da si dandanes nihče (ne le šefi) ne more privoščiti dejanja v smislu “ah, tega pa jaz ne bom več delal, me ne zanima”
Sva si pa podobni v smislu, da vlagav v svoje znanje in včasih žrtvujeva svoj čas in denar za dobro, ne le naju, ampak tudi podjetja samega. Pri meni, majhni ribici, so motivi morda vseeno bolj osebni kot “v dobro firme”, nikakor pa idej ne skrivam pri sebi, če vem, da lahko doprinesem k boljšim rezultatom. A tukaj se spet pojavlja tista večna debata o motivaciji in ali drugi to cenijo… No, saj boš zagotovo kdaj napisala kaj o tem, kako in kakšne oblike feedbacka daješ svojih kolegom v službi, a ne?