Kakšna služba!

Ta teden ni imel vikenda! Začel se je s ponedeljkom 25.2.08, običajnim ponedeljkom.

Greš pač zjutraj v pisarno, sediš za računalnikom, pišeš maile …. ja, priznam skorajda ne uporabljam več telefona razen za kratek dogovor o mestu sestanka …. a drugače uporabljam le dve skrajni obliki: mail za redno komuniciranje ali pa sestanek v živo za daljše debate.

In teden se je nato nadaljeval z običajnim torkom.

Sreda se je začela sicer skorajda enako … običajno, le da sem kavico popila na zame neobičajnem mestu …. v lokalu ob ročni pralnici avtomobilov … jah, za sprejem šefa se spodobi avto dodobra očistiti od znotraj in zunaj.

Ob 1h pa na letališče. Od tam dalje pa povsem drugačen teden – povsem drugačna služba. Luštno, a naporno!

Od tistega trenutka pa vse do nedelje zvečer sva bila z možem “na delu” od jutra do sutra. Iz letališča direktno v pisarno, pozdrav vsem, nato pa sestanek, seznanjanje s trenutno situacijo …. bla, bla, bla …. joj, ob 18:00 imam sestanek v šoli, opravičilo, skok v šolo, po koncu klic … ok je, so se znašli brez mene in odšli še z enim kolegom na pizzo v Ljubljanski dvor. Ne ni potrebno, da se jim pridružim, lahko poberem otroka, ga peljem domov in mu pripravim večerjo.

Četrtek; ob 8h v hotelu Mons na “prevzem”. Hvalabogu za hotel Mons, ker mi je Union do sedaj pil živce. Pa ne hotel sam, ampak njegova lokacija. Saj najbrž veste kako med tednom ob 8:00 zjutraj izgleda trpanje v slepo ulico! Ljubša, kot ignoranca in parkiranje na pločniku ali kolesarski stezi, so mi bila kroženja ((2-3 kroge po Miklošičevi, mimo Turista in spet nazaj…)) po mestu in nato prihod pred vhod hotela točno ob dogovorjenem času.

John si je tokrat omislil hotel, ki bi imel fitness …. no, spodoben fitness … česar žal nima noben hotel v Ljubljani … a Mons se vsaj trudi približati temu. In tako sem na srečo tudi jaz prišla na svoj račun in se lahko mirno pripeljala tudi 5 minut prezgodaj, parkirala avto in gosta počakala v recepciji.

John me že pozna in ve, da se dan začne s skodelico prave kave ob kateri je potrebno tudi malce posedeti. In tako sva sestanek začela kar tam – v Monsu. Bla, bla, bla … kakšno urico nato pa v pisarno in tam spet bla, bla, bla … pa prinesi mi ta produkt, preveri to, natisni to finančno sliko …

ob 1h je bilo potrebno iti na kosilo in John je kljub mojemu ostremu upiranju, vztrajal na horseburgerju … ok, ok, smo se prilagodili in jo mahnili v BTC in našemu šefu omogočili pridobitev dodatnih nekaj mastnih in kaloričnih ugrizov.

Potem pa nazaj v pisarno in sestanki vse do 7h, 8h. John se je tokrat odločil za hotelsko hrano in nama dal prost večer.

Petek; zjutraj Mons, kavica, sestanek …. pisarna, sestanek, kosilo so si organizirali kar brez mene, ker mi včasih istočasno obvladovanje funkcije hosta, mame in šefice pač ne znese. Ob 3h hiter skok v avto, pa domov po že prejšnji večer spakirane kovčke, smučke in ostalo smučarsko šaro ter našega mulca ((dvanajstletnika)) potem pa nazaj v pisarno po Johna in v največji prometni zmedi na gorenjsko avtocesto smer Tržič. V Tržiču se ustavimo na pijači in srečanju s kolegico, ki je na porodniški nato pa pot naprej preko Ljubelja do Beljaka in do končnega cilja Bad Kleinkirchheima. Navigacija nam je crknila, avstrijci so malce levi v angleščini, jaz pa edina, ki nekako žlobudram po nemško in tako na vsaki pumpi ven in not … pa naprej … ven, not in naprej. Ob 7h smo končno tam, kjer si je John zaželel biti preko vikenda – na belih avstrijskih smučinah …no, ne še ravno …. naslednje jutro …. pa tudi ravno bele niso bile smučine …. pa vendar!

Sobota, nedelja; drugačen vikend! Saj je lepo smučati, se malce pogovarjati, uživati v dobrih jedeh …. a vikend brez šefa … vikend kar tako … vikend kjer se prerekamo med domačimi stenami, je drugačen vikend.
Včeraj ob šestih zjutraj ga je pobral taksi, zame pa se je začel spet eden takšnih navadnih ponedeljkov.

Le kam se je skril vikend?!