Včeraj se tako mimogrede pogovarjam s svojim dvanajstletnim sinom. O delu, ki ga opravljam ve veliko. Skorajda ne gre drugače, saj z možem delava v “isti” firmi ((v narekovajih zato, ker sta zadnje leto firmi, ki ju vodiva, pravno formalno ločeni)) in prav ostre ločnice med privatnim in poslovnim življenjem pri nas nismo nikoli vlekli. Beseda nanese na moj delavnik in sin me vpraša: “In kaj si KONKRETNO počela?”
In jaz: “Ja, pogovarjala sem se!”
In on: “Ja, v redu, ampak kaj KONKRETNO?”
“Pa, dobro, ne bom ti sedaj vsako debato razlagala!”
In on: “Ne, saj nisem mislil tega, ampak kaj si NAREDILA?”
Khmm …. nič nisem NAREDILA, ker ne NAPRAVLJAM 
((ker se bi beseda NE DELAM napačno razumela))
“Ja, poslušaj, jaz podjetje vodim in v zadnjih letih sem počasi dojela, da je pravilno vodenje takšno, kjer ljudem pustim, da delajo in ne zagrabim čisto vsakega cenika in ga začnem delati jaz in ne zagrabim vsake skice odra in začnem po njej packati jaz, zato jaz DELEGIRAM, SVETUJEM, USMERJAM …”
In on: “Ja, ampak kako to delaš?” …. zdajje pa že rahlo najedal, kajne?
“Tako, da SESTANKUJEM, TELEFONIRAM, PIŠEM MAILE…”
“Oh, maili, meni gredo kar na živce! Dobivam ogromno Spama … tudi po 10 na dan.”
In jaz sedaj že malce jezna, ker me malce je** in zato bolj v sarkastičnem tonu: “Ja, ti revež, ti! Kar 10 mailov na dan dobiš in od tega najbrž niti en ni konkreten?! Jaz dobim na dan kakšnih 100 konkretnih in najbrž še enkrat toliko SPAM-a ((konkretno niti ne vem, ker imam že veliko speljanih v junk predal))!”
On resnično zgrožen:”100 mailov!!! Pa ti ne moreš nič drugega delat, kot maile pisat!”
Pa smo spet tam 
!
“Pa saj to je moje DELO!”
“A boš rekla, da je tvoje delo pisanje mailov?”
Ja, pa točno to! A pisanje mailov ni DELO, to je le način komunikacije. Nekateri so ves čas na telefonu, drugi sestankujejo, tretji pišemo po mailih, četrti kombinirajo … Jaz uporabljam vse tri vrste komunikacije.
Loading ...
Hmmm…ampak a ni hudo, ko ugotoviš, da pravzaprav pa težko odgovoriš na vprašanje, kaj konkretno pa si naredila danes? Ker takemu vprašanju rade sledijo pripombe “saj nič ne dela, samo mejle okrog pošilja…”
Usmerjaš, delegiraš ipd. marsikdo razume kot “drugim pamet soliš” 
No, ampak jaz te toliko poznam, da vem, da ni si le nek luftar, ampak kaj dejansko delaš, pa v bistvu res ne vem…hehehe malo šale za konec 
@Val, kot prvo: HVALA za komentarje na tem blogu! Res, hvala, ker tale blog je v bistvu moje DELO in ne luftanje, kot bi marsikdo mislil.
Amec je nepoznano podjetje in danes je potrebno tržiti na razno razne načine in še zdaleč ni več dovolj, da zaposliš salesrepa, ki veselo kliče naokrog z vprašanjem:” A bi danes vi kaj kupili od nas?”
Celo moj osebni blog je neke vrste delo, ki bo morda, morda … ali pa tudi ne, kdaj na dolgi rok imelo kakšen efekt za podjetje.
Sem pa res že mnogokrat dobila kakšen “očitek” v stilu “A ti pa res nimaš kaj pametnejšega početi, kot blog pisati ali odgovarjati na maile?!”
Ker nisem ravno mesar ali pek, je moje delo res težko ovrednotiti na razdobju ene ure. Mnogokrat je celo pitje kavice bolj efektivno “delo”, kot prestavljanje knjig, ki smo jih ravno dobili v firmo.
So me pa pred 12-imi leti, ko sem začela delati v tem podjetju in bila nastavljena za direktorja, a bila vajena delati svegaisvašta, moji šefi prav odvajali od tega. Kmalu po začetku moje zaposlitve so mi podarili knjigo One minute monkey manager. Prav čez glavo bi se pokrila, tako nerodno mi je bilo, ko sem dojela, da sem počela vse drugo, le to ne za kar sem bila nastavljena.
Sem se pa zdaj že povsem navadila, da ne SMEM prijeti vsake stvari v svoje roke in začeti sama pospravljati po skladišču (npr.), četudi me jezi, ker že nekaj tednov vse leži razmetano in neurejeno.
Pišuka, a je moj včerajšnji komentar na to temo izginil???
Aja zdaj se je pa pojavil? Ups, sorry ampak es ga ni bilo…je pa še malo zgodaj, priznam:
Mislim, da je to sindrom mnogih pridnih ljudi, to da vedno vidijo delo namreč. Tudi jaz se nemalokrat lotim naloge, ki pravzaprav ni del mojih odgovornosti, ker se mi zdi, da bo naloga narejena hitreje (in bolje?), če jo naredim sama, kot pa da prosim tistega, ki bi jo dejansko moral opraviti. To je pa največja napaka, ki jo delamo. Težava je le ta, da jaz nisem v položaju, ko bi mojemu kolegu npr. lahko zatežila, da bi se lotil dela, je pač stvar mojega nadrejenega. (Razen ko izvršitev naloge neposreno vpliva na moje delo, takrat se pošteno zbunim
)Problem pa nastopi, če nato mene vprašajo, zakaj ni narejeno. Ampak zdaj sem postala že toliko samozavestna in bolj odločna, da se postavim zase in povem, da je za to odgovoren nekdo drug (to seveda speljem dovolj diplomatsko, da ne izgleda, kot da sem tožibaba;) ). Je pa res fenomen, kako nekateri ljudje res ne vidijo izven svojih okvirjev in joj, kako je nekaterim res težko včasih vseeno narediti neko malenkost več, kot jim pa piše v pogodbi. Najbrž je to odvisno tudi od same organizacije oziroma vzdušja v oddelku ter tega, če tvoje ekstra delo znajo ceniti (pa ne mislim zdaj, da mora biti to dodatek k plači, včasih je dovolj že lepa beseda 
)
Drugače pa…tudi ta blog je zanimiv, čeprav so teme precej bolj diskutabilne kot na tvojem privat blogu. Ne vem pa, zakaj se tvoji zaposleni tako zelo bojijo napisati kak komentar… Saša, a si res toooolk grozna šefica???