Te dni je bolj malo časa za pisanje. Pri nas namreč gostimo šefa. Ja, gostimo ga, ker naš šef je Američan. Ponavadi se sliši srhljivo, ko imaš na grbi šefa, a tukaj je situacija popolnoma drugače. John je 1 leto mlajši od mene. Poznava se že 12 let. Ko sem začela delati s to korporacijo (( najprej z drugim podjetjem, a istim osebjem)) sta John in njegova žena Colleen že eno leto živela na Dunaju. Iz Amerike so ju za nekaj let poslali v Evropo, da malce “uredita” zadeve po razno raznih evropskih državah. Vsi skupaj smo se še lovili in skupaj odkrivali nove zanimivosti posla. Po 4-ih izjemnih letih ((vsaj tako pravita oba)) sta se vrnila v Ameriko, a nikakor pozabila na Evropo.
Danes je John 2. oseba v hierarhiji podjetja, ki na mednarodnem področju zaposluje več kot 300 ljudi, v več kot 40 različnih državah sveta, ki segajo na štiri svetovne celine. John je po izobrazbi računovodja in sedaj opravlja delo korporativnega finančnega direktorja, a njegova širina in odprtost za različne stvari, sta ga popeljala do precej široke razgledanosti. Posluša, se pogovarja in ko nas po enem letu ponovno obišče, povpraša po Jankoviču in njegovem županovanju, pove, da je zadnjič na TV gledal Djokoviča o katerem je ravno leto poprej prvič slišal od našega sina in o informaciji o smrti Janeza Drnovška vpraša, če je to tisti predsednik, ki je nekoč živel v Murglah, se preselil na obrobje Ljubljane in si sam pekel kruh.
Tokrat je priletel iz Atlante ((tam živi in dela)) v Prago, tam ostal 1 dan, v sredo prišel v Ljubljano, skupaj razglabljamo, planiramo, debatiramo kot prijatelji, porodi se ogromno novih idej … res da nimamo niti trenutka zase, saj ga imamo v oskrbi od jutra do večera, vključno s kosili in večerjami … a mimogrede lahko skočim po sina in na večerji se nam pridruži tudi on.
Danes popoldne pa moj mož, sin, jaz in John odhajamo na smučanje v Bad Klainkerchaim. Zamislil si je, da bi izkoristil vikend, ko je na tem koncu sveta in odšel smučat. Mega! Vreme nam sicer ne bo služilo, a rezervirali smo hotel z bazenom in vsekakor nam ne bo hudega. V nedeljo ga odpeljemo nazaj v Ljubljano, v ponedeljek zjutraj odhaja v Ukrajino, tam bo 1 dan, nato pa nazaj v Atlanto.
Zakaj tako dolgo v Ljubljani? Obožuje Slovenijo. Resnično. Všeč so mu ljudje, všeč mu je narava, obožuje slovenske pizze, najbolj navdušen pa je nad horseburgerji.
Loading ...