Od srečanja z Jankom Jenkom ((ja, ja vem, ampak staršem se je najbrž zdelo prisrčno 
)) me je zasvojila ideja o podjetništvu. Iznenada me ni več zadovoljevala ideja o dobri službi in dobri plači, iznenada sem razmišljala le še o tem, da prihajam v leta ((mimogrede, imela sem jih še nedobrih 35 )), ko je skrajni čas za postavljanje temeljev lastnega podjetja.
Jenko in njegovi partnerji so mi poleg vodenja ponujali tudi solastništvo pri tem na novo ustanovljenem podjetju. Ideja je bila nova, zanimiva in odločila sem se, da je čas za spremembe.
Nov obisk v Angliji pri mojih šefih je bil odličen trenutek, da jim ustno in osebno sporočim, da se naše poti razhajajo.
Zanimivo, kako se lahko stvari razpletejo in vsaka čast mojemu šefu Adamu Livingstonu, ki me je v ključnem trenutku zadržal v svojem timu. Ob informaciji, da odhajam je ostal povsem miren in me brez užaloščenega in zamerljivega ksihta obraza (kot velikokrat znajo odreagirati šefi) vprašal o mojih razlogih za takšno odločitev.
Je kaj narobe pri obstoječi službi? Ne, ne, nič …. le prava priložnost se mi nudi, je bil moj odgovor in hkrati tudi moje iskreno razmišljanje. V obstoječi službi me frustrira morda le to, da je premalo borbe, preveč “servisa” in uslužnosti in premalo prave surove prodaje, borbe za trg, borbe za kruh, za večji dobiček, premalo pogajalskih trenutkov, ko ti vzdrhti srce, zaustaviš dih in na koncu znotraj v sebi zavpiješ “Yeees!”.
Priložnost?! Povej mi kaj o tej priložnosti, je vljudno in previdno vlekel iz mene.
Jaz sem se seveda, kot je v moji navadi razgovorila in povedala vse in še več, on pa je očitno v ozadju pripravljal zmagoviti zaključni govor. Natresel mi je nekaj zanimivih razmišljanj s povsem drugačnega gledišča in to zelo premeteno, saj me je dovolj dobro poznal in vedel, da v tisto kar “kupim” nato s polnimi pljuči in entuziastično uletavam. Takrat sicer podzavestno vem, da tudi pri takšnih projektih prihajajo megleni in deževni dnevi, vendar o njih takrat ne želim razmišljati. Poleg tega je presneto dobro vedel, da ne maram nasilnega prepričevanja v meni nasprotno smer in dobro se je zavedal, da ob enem napačnem koraku lahko le sproži sprožilec mojega inata – palihzanalaščbomtonaredila. In tako je počasi, res počasi … tako prijateljsko 
…razmišljal z mano o opcijah, ki bi mi jih ta nova priložnost nudila in opcijah, ki bi jim morda lahko nudila “stara” priložnost.
Lagala in hinavila bi, če ne bi priznala, da je na mojo odločitev vplivala tudi povišica plače, ki se je od nekod prikradla in pridružila tej prijateljski razpravi, vendar je pečat vsekakor dala izjava, ki jo pomnim še danes: “Saša, ti ne potrebuješ priložnosti, ki pridejo, prave priložnosti si lahko poiščeš ali narediš sama!”
In tako sem ostala tam, kjer sem že bila. In kaj ima to opraviti z Amecom? Joj, jaz pa kratke zgodbe ne gremo vštric in dolga je še pot do tam, ko vam bom povedala kako smo ustanovili Amec.
Loading ...