Tisti, ki me poznajo vedo, da na vprašanja …. pa tudi, če ni vprašanja … skratka, kadar govorim …ja, pa tudi, ko pišem (očitno), …torej pri meni je vse na širooooooko in dooooolgo. Če me nekdo vpraša kaj v našem podjetju počnemo, naj ne pričakuje kratkega stavka v stilu “razmnožujemo avdio in video medije in organiziramo dogodke” …. ne, ne, jaz moram ob tem povedati tudi to, da razmnožujemo na dva način in kaj je duplikacija in kaj replikacija, zakaj se odločiti za eno ali drugo, da razmnoževanje ne pomeni to, da nekdo prinese 100 medijev in original, mi pa mu vse skupaj nasnamemo, ampak da seveda medije uvažamo mi, da se dogovorimo za tisk, design na mediju, za embalažo, morda še marketing in promocijo, pri organizaciji dogodkov pa bi tako ali tako lahko govorila ure in ure.
In tako bom v svojem stilu začela tudi z zgodbo na blogu. Ne spodobi se, da začnem pisati kar nekje na sredini. Treba je iti po vrsti, saj kasneje nikoli več ne bo priložnosti, da zapišem kaj o tem, kako je Amec nastal.
Ne bat, tukaj ne bom pisala o papirologiji, čeprav jo znam tudi kdaj malce vmešati v zgodbe, še posebej takrat, ko me kakšni uradniki močno razjezijo.Ravno na zalogi imam zgodbo o uradnikih in sicer o italijanskih uradnikih. Ste mislili, da so kaj drugačni od naših? Pajade! A o tem bom kdaj drugič, sedaj je čas za začetek začetka.
Mislim, da se je vse skupaj začelo tam nekje leta 2000. Že 4 leta sem bila kot direktor zaposlena v mednarodnem podjetju, ki je delovalo kot back office prodajalcem mrežnega marketinga in tako skrbelo za organizacijo prireditev ter skrbelo prevajanje, dobavo, finalizacijo knjig, avdio in video posnetkov ter poskrbelo za distribucijo vsega tega materiala. Prvo leto, ko sem odpirala podjetje, iskala prostore, kupovala pohištvo, najemala prve ljudi in postavljala osnove dela, je bilo noro. Noro naporno. Drugo leto malce manj naporno, a vedno bolj zanimivo. Tretje in četrto pa so se zadeve umirile, meni ki sem bila vajena akcije in sem v prejšnjem podjetju bila prodajnik in nabavni, je pričelo primanjkovati adrenalina, občutka da sem dosegla nekaj več, da se razvijam in da podjetje napreduje. Vse lepo in prav, plača v redu, šefi krasni, podjetje uspešno, kolegi v pisarni skorajda moji prijatelji …. skratka nič mi ni manjkalo razen …. hmm … kaj vem česa … tistega občutka, ki sem ga imela nekoč, ko mi je uspelo prodati veliko količino nečesa, kar se že dolgo ni premaknilo iz skladišča in sem tako na koncu, ko sem odložila slušalko (če je šlo za telefonski pogovor) izrekla glasen “Yes!!” in ga pospremila z značilnim gibom rok.
In tako se tistega leta 2000 vračam iz Londona v Ljubljano. Imeli smo srečanje vseh evropskih menegerjev. Sedim v čakalnici na letališču in tam opazim obraz, ki ga poznam iz prejšnje službe. Janko Jenko lastnik podjetja PCX in kasneje eden od lastnikov Voljatela in še nekaj drugih podjetij je bil moj stari znanec s katerim sva svoje čase odlično sodelovala kot prodajalec – kupec. Pot do Ljubljane je bila zanimiva in ravno dovolj dolga za izmenjavo telefonskih številk in obujanje starih spominov. Nekaj tednov za tem se naključno spet srečava in takrat se porodi ideja, da prevzamem vodenje njegovega najnovejšega podjetja, ki ga ravno ustanavlja v dogovoru z dvema ali tremi kolegi.
In tukaj bom za danes končala. Žal mi je dragi moji, ampak res se moram odlepiti od računalnika, saj me v dvorani Tivoli čaka prireditev, ki jo ne gre zamuditi.
Loading ...